Med preteklostjo in prihodnostjo
Proslava ob dnevu državnosti je bila, kako naj rečem, pretresljiva, za zjokat! Prizorišče na Kongresnem trgu je bilo vpeto med današnjo Slovensko filharmonijo, nekdaj Stanovskim gledališčem in nekdanjo čitalnico, ki je imela svoj sedež v Šelemburgovi ulici, danes Slovenski, kjer stoji današnji konzorcij. Na odru takratnega Stanovskega gledališča, v lasti so ga imeli Nemci, so občasno gostovali italijanski operisti, večinoma pa so Nemci svoje večere preživljali ob glasbi Mozarta, Rossinija, Donizettija. En dan v tednu so imeli dvorano na voljo Slovenci, a ker je na kulturnem polju vladalo pravo mrtvilo že vse od Zoisa in Linharta dalje, tudi tega dne niso znali izkoristiti. Prešeren se je sicer s svojo poezijo povzpel na raven takratne evropske literature, vendar njegovemu krogu ni uspelo realizirati ideje o lastni gledališki in glasbeni umetnosti. So se pa v času kulturnega mrtvila razširjali domoljubni, Čitalniški večeri, imenovani Bésede, kjer se je zbiral cvet slovenskih izobražencev. Prirejali so igre, recitale, pevske večere, ki so se prevesili v družabni dogodek s plesom in zakusko. Vse do jutra, se razume. Ti čitalniški večeri so doživeli svoj vrh v pevskem večeru, ki se je na odru Stanovskega gledališča zgodil 14. 2. 1846, in se obiskovalcem razodel kot pravi slovenski domoljubni umetniški čudež. Prav tak domoljubni umetniški čudež se je, kot replika iz davne preteklosti, ponovil na Kongresnem trgu, v sredo, 24. junija, ob 21. uri. Doživela sem ga doma, pred tv ekranom, kjer me ni zmočila ploha pred začetkom večera (se je morda slovensko vreme malce zjokalo nad slovenskimi politiki?), zmočile so me solze sreče. Medtem ko se je na čitalniškem večeru trlo zavednih slovenskih rodoljubov, kulturnikov in slovenskega meščanstva, Nemci niso obkolili Stanovskega gledališča z zaščitnimi ograjami, niti niso razpostavili po Ljubljani svojih žandarjev, so na sedanji proslavi v počastitev dneva državnosti, v dvajsetem letu 21. stoletja, sedeli v korona razdalji samo politiki, izbrani cvetovi in cvetlice naroda. Kot dragoceni cvetober so se dodobra zavarovali. Zapakirali so se za varovalno žično ograjo in se dodatno zaščitili z oboroženimi policisti! Nemca sicer nikjer nobenega, zato pa velik strah pred lastnim narodom!
Me obema večeroma je sicer nekaj razlik, a tudi veliko skupnega. Zato bom kar prepisala nekaj stavkov časopisnih ocen iz daljnega 1846 leta. Izšle so v Celovškem Slovencu, v Slovencu in Slovenskem narodu. Zakaj bi se mučila, ko pa je že vse napisano. Nekatere opise preteklega dogajanja bom dopolnila s sedanjim.
“Lahko rečemo, da je bila zadnja béseda (beri: zadnja proslava v počastitev dneva državnosti) kar biser vseh biserov, kar jih je bilo do zdaj v Stanovskem gledišču (beri: na Kongresnem trgu) ... Pokazalo se je, kako krepko in lepo napredujemo na umetniškem polju. Peli so same domoljubne pesmi: Zadovoljni Kranjec, Dolenjska, Moj spomenik od Valentina Vodnika, Pesem od Železne cesto od Franceta Prešerna. (24. 6. 2020: Po jezeru, Slovenec sem, Tu je moj dom, Lepa si, Slovenija; Slovenija, od kod lepote tvoje …). Pevci so svojo reč dobro opravili. (tudi sedanji) ... Glediše je bilo polno (beri: zaradi obstrukcije in korone razredčeno), da se je vse trlo (beri: se je po Ljubljani trlo policistov v polni bojni opremi). Oj, to je bil plosk in ropot, da se je glediše treslo.”
Nič hudega, če so snovalci letošnje slovesnosti pokazali, da še vedno tičijo v plenicah kulturnega dogajanja sredine 19. stoletja, hudo je, da se je sedanji politični cvetober narodov sposoben identificirati le s tem časom, in obenem še vedno živi v času izpred tridesetih do petinsedemdesetih let. Ne sliši in ne občuti ne sedanjega časa ne njegovih potreb, niti generacij, ki z grehi dedov nočejo biti obremenjene. Pojte svoje domoljubne pesmi, pod ali na Triglavu, saj so naše, lepe in spevne. Zakaj ne! Ampak, za božjo voljo, prepustite vajeti v roke generacijam sedanjosti, ki želijo živeti za svojo prihodnost! Verjemite, zmogli bodo!
Vesna Arhar Štih, Ljubljana