Labodji spev na piedestalu kiča

Da bi zaključil neko svojo misel na dogodek, ki je postal aktualen v teh dneh oktobra in je razburil meščane Kopra.

Završalo je po socialnih omrežjih, v zabavnih in posmehljivih tonih komentarjev, brez sledi perečega sovražnega govora.

Sedaj že vsem znan kič, v obliki instalacije psihadeličnega “flower power” plastičnega cvetja, ki se je kot nesporazum prepletel okoli vodnjaka Da Ponte v Kopru. V stilu aranžmaja kiča je s posegom na vodnjak pridobil sloves, podoben nekaterim znamenitim umetniškim akcijam v urbanem prostoru, in nas šele po odstranitvi za ljudi motečega elementa opozoril, da je politika najvišja in vseobsegajoča oblika umetnosti.

Dean Verzel

Tudi ostalo, kar je aranžirano na vidnih točkah mesta; labod, sidro, nogometna žoga v krožišču poleg stadiona je kič, ki na simbolni ravni ponižuje povprečen okus povprečnega človeka in zato deluje tudi nasilno.

Naš župan Boris Popovič je poseben tip človeka, “genialni” samouk, autodidakt, z energijo Formule 1, brez najmanjše sistemske indoktrinacije, niti politik ni.

Ni ponižen, je radikalen, v tem smislu spreminja mesto Koper, ki mu danes tuji turisti pravijo "”la piccola Nica” in posodablja tudi okoliška naselja.

Okoli sebe je postavil močan hierarhični sistem, ki deluje po principu strahospoštovanja, postavil si je tesen krog svojih ljudi in širi ideje navzven, tudi piar mu fantastično deluje. Njegove izjave utelešajo prizvok provokacije, so infantilne, ne pa naivne, ima pa tudi visok smisel za humor. Njegova inercija razvoja je neumorna in deluje skoraj nezamenljiva na ljudi, kot da po njem nastopi samo še kolektivna depresija. Morala in etika ga ne zanimata, to tudi ni področje sodnih praks.

V bistvu njega lahko zamenja samo nekdo, ki je na simbolni ravni močnejši ali “hujši” od njega, kot proti-kandidat na občinskih volitvah, ki prihajajo. Majhna verjetnost njegove menjave pa je v taktičnem in složnem manevru politične opozicije ali pa celo lokalnega socialnega revolta.

Kaj torej preostane? Edina možnost je povezovanje v civilno iniciativo možnih idej. Kot vidimo danes, Popovič tudi prisluhne in spremeni.

Zaključna misel o Labodjem spevu temelji na neresnični domnevi, da naj bi obstajali labodi, ki zapojejo v svojem življenju le enkrat, in sicer najlepše pred smrtjo, pesem, ki se sicer uporablja v malo manj fatalnih situacijah kot so občinske volitve, je prispodoba uspeha po dolgoletni nemoči nekega ustvarjalca, čeprav lahko slutimo, da bo to tudi njegov zadnji neuspeh. Ta predstava je njegov labodji spev.

DEAN VERZEL, Koper


Pišite nam


Najbolj brano