A žejni ob morju?
Tako bi vprašali Izraelci ministra za okolje Uroša Brežana in koliko let bo žeja še trajala?
V Izraelu pridobijo 80+% svojih potreb pitne in kmetijske vode z razsoljevanjem.
V Kazahstanu, na Kitajskem in Japonskem delujejo atomske elektrarne, ki ne grejejo samo rek, morja in izparjevalnikov, kot pri nas atomska in termo elektrarna, ampak razsoljujejo vodo po principu razsoljevanja. Druge možnosti nimajo v gosto naseljenih območjih.
V arabskih državah pridobivajo vodo v obratih, ki razsolijo na dan tudi do 2.000.000 m³ vode. Vsa velika svetovna mesta, kjer nimajo problemov s pitno vodo, čistijo z reverzibilno osmozo odpadne vode in pridobivajo nazaj pitno vodo.
Obstajajo pa manjše naprave z novejšo tehnologijo obratne osmoze, kjer vodo čistijo z nadtlakom, ki potiska vodo skozi majhne pore posebnih filtrov, ostala voda, sol in primesi pa izperejo filtre in tako na zelo energetsko učinkovit način razsolijo vodo.
Naprave so majhne in nam najbližje tudi na manjših hrvaških otokih, kot je Susak, kjer so se domačini hitro odločili za razsoljevanje, ne boste verjeli - slovenskega izvajalca Kolektorja. Ali se v Sloveniji ne znamo odločiti za najcenejšo in najhitrejšo opcijo ali je naš DNK preveč raznolik?
Tudi svetovno priznane znamke mineralnih vod polnijo vodo na različnih koncih sveta, da prihranijo transport. Vodo najprej očistijo z reverzibilno osmozo, potem pa dodajo minerale za pravi okus določene znamke vode.
Zdaj so zaustavili priprave za vodno zajetje Suhorca in Padež, ki ni imel dovolj velikega pritoka, in je nad kraškimi jamami v zaščitenem okolju.
Odprti zadrževalniki za pitno vodo so velik nesmisel, saj tam voda stoji mesece in se spreminja v mlakužo, v vodi se vzpostavi mikro svet organizmov, kar zahteva ponovno pripravo vode in to spet stane.
Obala pa nujno potrebuje velik pokrit izenačevalni vodo-hram kot centralno vozlišče nekje v centru omrežja. Omrežje bi delovalo bolje, tlaki ne bi nihali, bilo bi manj okvar na omrežju in ob izpadu elektrike, kar lahko pričakujemo ob prehodu na e-mobilnost in ob energetski krizi, da ne omenjamo izrednih razmer, ko bi voda tekla lahko še več ur, ko bi bilo prekinjeno električno napajanje, kar trenutno ob izpadu elektrike ni tako.
Voda je strateškega pomena, zato je že od starih časov za dovod vode skrbela vojska, ki je gradila v mirnodobnem času predore skozi živo skalo, kopala jarke in gradila akvadukte. Tudi pod Avstro-Ogrsko in Italijo je vojska skrbela za glavne vodovode na Primorskem. Ukrajino so pred drugo svetovno vojno Rusi izstradali, sedaj pa jim uničujejo energetsko infrastrukturo, tako da bodo letošnjo zimo umirali od dehidracije in mraza. Ker so ravninska država, ni vodohramov na okoliških gričih ali hribih, skoraj vso vodo zagotavljajo s črpalkami. Ko ni elektrike, ni vode.
Vodo sedaj Obala črpa na vrtinah in se jo večkrat prečrpava po sistemu, kar pomeni, da se porabi podobno količino energije, kot se jo porabi pri razsoljevanju.
Za razsoljevanje je potreben tlak med 50 in 60 bari, kar je enako kot če bi vodo prečrpali na višino 600 metrov. Za razsoljevanje 1 m³ vode je potrebno 3,1 kW/h električne energije.
Voda, razsoljena v solinah, je lahko bolj čista kot na katerem koli izviru, iz katerega se sedaj pridobiva voda za obalo.
Za ceno 800.000 evrov je mogoče v šestih mesecih dobaviti 12-metrski kontejner, ki na dan razsoli 1.500 m³ vode ali en olimpijski bazen dimenzije 50x20x1,5 m. To je približno toliko, kot so jo morali letos poleti dovažati s tovornjaki na dan.
V bodoče, ko bo i v poletnih mesecih dobava vode iz Hrvaške izpadla zaradi suše in njihovih lastnih povečanih potreb (bazeni, golf igrišča, novi objekti, povečane turistične kapacitete…), bo potrebno zagotavljati četrtino celotne porabe, ob onesnaženju primarnega vira Rižane (izliv iz vlaka), pa polovico porabe vode. Rešitev je preprosta: dokupijo se kontejnerji in za 30 krat manj denarja je problem rešen.
Če je cena razsoljevanja enega kubičnega metra vode ob normalnih cenah elektrike lahko okrog 0,85 evra, je stal poletni prevoz vode 10 evrov za gorivo, čemur je potrebno dodati še amortizacijo tovornjakov, strošek voznikov in ostalih delavcev, cestnino, dodatno čiščenje vode… Skupna cena lahko tudi preseže 13-15 evrov/m³.
Lepo je načrtovati projekte za oskrbo vode, ki se nikoli ne zgradijo in biti zato mastno plačan. Odpoved zadrževalnika nas je stala vsaj 3.000.000 evrov, za študije so dali več kot 4.000.000 evrov in že v preteklih letih dvojni znesek.
Odpovedani projekt vodnega zajetja naj bi se zaradi geomehanike podražil za “20 odstotkov, kar naj bi bilo 30.000.000 €,” kar pomeni, da bi cel projekt stal 150.000.000 evrov, ob tem da v tej ceni ni všteta še niti povezava obalnega vodovoda s postojnskim.
Povezovanje vodovoda z vodovodom v Miljah z italijansko stranjo ima smisel ob izpadu določenega vira. Toda če se bo voda po njem pretakala samo dva poletna meseca, ostali čas pa stala v ceveh, to ni ne dobro ne zdravo, kaj šele ekonomično. Saj se še spomnite težav v onkološki stavbi, ki jo je gradil SCT, kjer so bile slepe nepretočne cevi.
Poleg tega pa je nesmisel povezovati stare cevi, ki so lahko samo vir težav in to v času, ko polovica naših politikov njihovo novo vlado zmerja s fašisti.
Zavedati se je potrebno, da je letos od aprila do konca septembra padlo na Obali nekje 29 cm³ padavin, izhlapelo je 83 cm³ vodnega stolpca, kar pomeni, da je neto izhlapelo 53 cm³ vodnega stolpca ali 530 litrov na vsak kvadratni meter solin (podatki Arso za Sečovlje za leto 2022).
Redukcije v problematičnem vodnem omrežju so zelo slaba zadeva. Cevi so v starih mestnih jedrih položene običajno skupaj s kanalizacijo, elektrifikacijo in telekomunikacijo. Vse cevi prepuščajo in dokler je nadtlak v vodnem omrežju, sistem za silo deluje, ko pa redukcije in tlak v ceveh pade ali nastane celo podtlak, pa posrka bakterije skozi razpoke iz okolice v vodovodne cevi. Potrebno je prekuhavanje, vir okužb ostaja tudi kasneje v manj pretočnih ceveh in težavam ni konca.
Da ne bo dileme - pri nas imajo vodovodna omrežja med 30 in 65 odstotkov izgub, se pravi izpuščanja. A dejansko smo slabši, kot so bili Rimljani z akvadukti, ki niso bili pod tlakom in je voda tekla s prostim tokom po kanalu, prekritem s kamnitimi ploščami. Takrat so bile izgube manjše, kot to zmoremo danes. Vse je odvisno od dolgoletnega vestnega vzdrževanja, vizije in prioritet v določenem okolju.
Vodovod se nikjer ne vidi, ker je zakopan in se pozabi pred volitvami, polletno gradbišče in nov asfalt pa je že tako lepo preizkušena predvolilna reklama za lokalne volitve.
Razsoljevanje je za nas nova tehnologija in jo gradbeniki po stroki, direktorji vodovodov na Primorskem, ne priznavajo za smiselno.
Zakaj bi nekaj reševali po ceni pet milijonov evrov za nadomestitev četrtine vode v šestih mesecih, če lahko nekaj v naslednjih desetih letih rešujemo po ceni 200 milijonov.
Ali povedano drugače: z investicijo 20 milijonov je mogoče vso potrebno vodo 350 litrov/sekundo na Obali pridobiti z razsoljevanjem iz morja, kar pa seveda ni potrebno.
Ampak polovico pa bi bilo dobro zagotavljati, če pride do onesnaženja vodnega vira Rižane.
Brez skrbi, suša bo tudi naslednje poletje in do takrat se problemov ne bo nikakor rešilo. Gradbeniki in uradniki jih rešujejo že 30 let, politike, ki se redno menjavajo in o stroki nimajo pojma, pa lahko kar pustimo.
ANDREJ ČUFER, uni. dipl. ing. arh., MBA, Begunje na Gorenjskem