46. glas delitve
Izhajam iz dejstva, da je današnja Slovenija produkt večstoletne zgodovine Slovencev. Samo to je relevantno izhodišče za današnjo domovino Slovenijo. Z osamosvojitvijo v 90-ih letih smo naredili samo korak naprej k še večji demokratizaciji, ali, drugače povedano, k varovanju osebnih in političnih pravic vseh državljanov. Da ima oblast ljudstvo, smo zapisali tudi v Ustavo RS. Iz tega sledi načelo enakopravnosti pri odločanju v parlamentu. In tukaj trčimo ob 46. glas v parlamentu. Ta en glas (111. člen Ustave) odloča, katera opcija (leva ali desna) bo na oblasti. Pa to ne bi bilo tako usodno, če bi se to enkrat zgodilo. Usodno je, da se to ponavlja od osamosvojitve naprej. Znova in znova se išče ta 46. glas v parlamentu. Pri iskanju vladne koalicije smo bili priča celo prestopu poslanca, takšnemu ali drugačnemu izsiljevanju, da se je oblikovala vladna koalicija.
Ta 46. glas je postal vse bolj in bolj iskan ter s tem pridobil vse večjo in večjo moč in ceno. In prav ta glas je danes eskaliral in degradiral eno od prej omenjenih temeljnih načel demokracije. Če natančneje pojasnim, 46. glas daje minimalni večini v državnem zboru tako moč, da si vladna koalicija prisvaja moč absolutnega odločanja. Postavlja se vprašanje: kako v DZ odloča ostalih 44 poslancev, ki so prav tako izvoljeni od ljudstva oziroma volilcev. Ali je 44 poslancev res v tako podrejenem položaju do 46 poslancev vladne koalicije?
Naj se vrnem v čas osamosvojitve. Na plebiscitu smo se z neverjetno večino udeležbe in z glasom za odločili za neodvisno državo Slovenijo. Zagotovo so za glasovali tudi tisti ali veliko njih, ki so danes na lestvici socialnega dna, nekateri pa celo brez dostopa do primarnega zdravstva - zato imamo danes pro bono ambulante. Le tu pa tam se sliši njihov glas, da za takšno državo, kot je danes, ne bi glasovali pred 30 leti.
Po plebiscitu smo sprejeli tudi Ustavo RS. Ni kaj pripomniti. Lepo napisana. Pisci so jo pisali z veliko truda. Ob veliki podpori za na plebiscitu pa niso predvidevali, da bo ta 46. glas (111. člen ustave) v naslednjih 30 letih povzročil toliko politične napetosti in razdora na vaše in naše, na desne in leve in, kar je najhujše, na blišč in bedo. Pod pragom revščine živi približno 300.000 Slovencev. Te takšne ali drugačne stiske ljudi namesto države rešuje civilna družba z svojimi dobrodelnimi akcijami. To je dokaz, da znamo državljani biti solidarni in enotni, ne glede na to, kateri politični opciji pripadamo. To pomeni, da je nekaj hudo narobe z našimi politiki. Če sta se pred 30 leti znali poenotiti dve popolnoma nasprotujoči politični opciji, danes to ni mogoče.
Konflikt je praviloma pozitiven, vendar samo v primeru, da sta ga dve nasprotujoči strani sposobni rešiti s kompromisom.
Današnja eskalacija konflikta se kaže v sami vladni koaliciji, med našimi in vašimi, med levimi in desnimi, kar se odraža tudi med državljani. Spoznati moramo, da je Republika Slovenija veliko premajhna državica, da si lahko privošči kakršne koli delitve. Omenjene delitve in dejstvo, da imamo predsednika vlade ene stranke, ki vlada s pomočjo svojih satelitov, kliče po spremembi 111. člena Ustave RS tako, da se predsednik oziroma mandatar vlade izvoli z dvotretjinsko večino v DZ. Kaj to pomeni? To pomeni več dogovarjanja, več sklepanja kompromisov, več kompetentnih kadrov na odgovornih mestih državnih organov in še marsikaj drugega. Zelo pomembno. Samo tako bi bil predsednik vlade do neke mere predsednik večine volilcev. Zavedati se moramo, da se kompetentni strokovnjaki prav zaradi politične razklanosti nočejo vključiti v reševanje državnih vprašanj. Oviro pri napredku Slovenije na nek način predstavljajo t.i. večni poslanci. Zelo dobro poznajo in obvladujejo politiko in svoj privilegiran položaj. Ob odhodu v pokoj se ne bodo imeli s čim pohvaliti. Niti s tem, da na mladih svet stoji in da je treba tudi njim dati prostor.
Bo to prebral predsednik republike? Ima kompetence in moralno dolžnost, da pozove vse vodje poslanskih skupin k razmisleku o spremembi 111. člena ustave. Ni potrebno veliko. Spremeniti samo dve besedi.
Vilko Grlj, Ilirska Bistrica