Vsi bi več. A odeja je za vse prekratka.
Pomlad je še daleč, a zahteve po višjih plačah kot brsti bujno poganjajo v celotnem javnem sektorju. Vlada je nekatere že uslišala in odprla Pandorino skrinjico. 600 evrov enim in malo manj zajeten znesek drugim, 80 evrov na uro za zdravnike v ambulantah za neopredeljene paciente, nekaj plačnih razredov več za zdravstvo, za pomočnice vzgojiteljic ... In snežna kepa plačnih zahtev se je začela valiti, je vse hitrejša, vse zajetnejša: oglasili so se gasilci, vojaki, cariniki ... Le kdo - v javnem sektorju, seveda - se ne bi oglasil, nekateri bolj upravičeno kot morda drugi. Sploh ko gre za delodajalca, ki lahko seže v proračun in lahko da kaj več. A vlada bo, če bo dala, morala nekje tudi vzeti. Odgovor je preprost: dodatne davčne in druge obremenitve. Vzela bo gospodarstvu in njegovi konkurenčnosti ter vsem nam.
Zdi se, da sta javni in zasebni sektor dva ločena svetova, da živita vsak svoje življenje in da za njiju veljajo drugačna pravila, kar se tiče plač. A v resnici sta neločljiva dela naše družbe, prepletena in povezana. Kar se dogaja v enem, bo prej ko slej odsevalo v drugem.
Odejica, ki jo uspemo splesti, je kratka, prekratka; če jo potegnemo k vratu, nas bo zeblo v noge.
Gospodarstvo se je na zahteve po višjih plačah v javnem sektorju odzvalo z opozorili, da ključ za rešitve ni v prerazdeljevanju. Odejica, ki jo uspemo splesti, je kratka, prekratka: če jo potegnemo k vratu, nas bo zeblo v noge. Zaposleni v zasebnem sektorju so ničkolikokrat slišali opozorila delodajalcev, da se plače lahko višajo toliko, kolikor raste dodana vrednost.
Tu so na potezi podjetja, v veliki meri pa tudi država, ki bo morala poskrbeti za stabilno in spodbudno poslovno okolje, s predvidljivimi obremenitvami, kakovostnimi storitvami javne uprave in še čim. Zakaj se mora delodajalec skoraj zveličati, preden tuj delavec dobi delovno dovoljenje? Da o grmadi dovoljenj in soglasij za marsikatero naložbo niti ne govorimo. Kot pravi Tjaša Redek, profesorica z ljubljanske ekonomske fakultete, se na ravni države premalo posvečamo temeljnemu problemu - kako ustvariti več, da bomo lahko na daljši rok vsi zaslužili in trošili več. Višje plače za vse, tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju, niso nedosegljiv cilj, a pod enim pogojem: da ustvarimo več.
Svoje pa lahko prispeva tudi politika, če naredi državo privlačnejšo za posle. Eden izmed znanih italijanskih podjetnikov je v ZDA poslušal komplimente na račun lepot svoje domovine, potem pa je ameriške poslovneže vprašal, ali ne bi tudi vlagali v to lepo državo. Dobil je odgovor, da bodo v Italijo hodili na počitnice, posle pa sklepali tam, kje je bolj stabilno poslovno okolje.
No, to usodo glede zadržanih tujih vlagateljev deli tudi Slovenija. A s pomembno razliko: na počitnice k kam pride tudi veliko manj Američanov kot k sosedom.