Vrtojba, imamo problem

Vrtojba je s svojimi polji in rodovitno zemljo od nekdaj veljala za vrt Goriške. Že zelo dolgo pa se domačini bolj kot s tem ukvarjajo z vse prej kot “rodovitnimi” temami. Dokler ni bilo obvoznice, so se dušili v prometu z glavne, takrat na vseh koncih zakrpane ceste proti Krasu, ker tako imenovanega S-kanala dolgo niso uredili do konca, so odplake odtekale v Vrtojbico, ljudje pa so prenašali onesnaženje in smrad, na jugu vasi je do stečaja Primorja delovala gramoznica, ob sedanji obvoznici pa asfaltna baza Cestnega podjetja Gorica. Razumljivo je, da se je Vrtojbencem v desetletjih nabralo več kot preveč razlogov za nezadovoljstvo.

Čeprav so mnoge od teh težav danes preteklost, je asfaltna baza še vedno tam. Drži, kar pravi direktor Kolektorja CPG, da imajo vsa dovoljenja, da so izpusti v okviru dovoljenih, da redno izvajajo meritve, da se je proizvodnja zmanjšala. Tudi kakšno hišo v bližini so verjetno zgradili, ko je že stala baza. Drži, da že leta 2001 sprejet prostorski načrt na območju predvideva šport in turizem, ker pa je bila baza prej tam, jim je ni treba seliti. In drži tudi, da selitev po današnjih standardih ni poceni in preprosta. Podjetju, ki sicer mora spoštovati okoljsko zakonodajo, je poglavitni cilj čim boljše poslovanje in se vsakemu večjemu strošku, ki ni nujno potreben, želi izogniti.

Odgovorni naj poiščejo rešitev, ki ne bo vključevala le gole računice, pač pa bodo v enačbo enakopravno vključili tudi ljudi.

Vse to drži. Drži pa tudi, da asfaltna baza, ki ima zaradi narave svoje dejavnosti hočeš ali nočeš negativen vpliv, tik ob naselje danes preprosto (več) ne sodi. Pa čeprav ima vse potrebne papirje. Ljudje imajo pravico do zdravega bivanjskega okolja, ki ni obremenjeno s smradom, hrupom in prahom. Sploh če so desetletja morali prav zaradi tega (po)trpeti. Najmanj kar je pričakovati je, da odgovorni poiščejo rešitev, ki ne bo vključevala zgolj gole ekonomske računice, podkrepljene z birokratskimi papirji, pač pa bodo v enačbo enakopravno vključili tudi ljudi. Da se torej ne bodo pogovarjali z vnaprej pripravljenim izgovorom, “saj bi, a se žal ne da”, ampak da bodo rešitev dejavno iskali in slednjič našli.

Podobno je z bližnjim socialnim centrom, ki skoraj desetletje prazen propada. Zdi se, da tudi zato, ker Dubt, morda pa še kdo drug, doslej ni pokazal prevelike vneme. Tudi zato ljudje bentijo. In ni jim težko dati prav.


Najbolj brano