Tri kilometre tira na ministra
Odprli so ponudbe; po več kot 20 letih načrtovanja drugega tira imamo seznama 15 in 14 gradbincev, ki so se prijavili na dva natečaja za gradnjo. Niti na 2TDK jih niso pričakovali toliko.
Šampanjcev pa naj vseeno še ne odpirajo; naj le počakajo, da se vrtanje prvega predora na trasi začne ali naj bosta vsaj najprej pravnomočno izbrana gradbinca.
Bodo dovolj reference na papirju ali bodo revizorji po zgledu Glinščice šli merit predore in viadukte po Afriki ali Afganistanu?
Krmarjenje po meandrih slovenskega sistema javnega naročanja zna še trajati. Saj nihče ne verjame, da bo v projektu desetletja s tolikšnim številom ponudnikov šlo brez pritožb in zahtevkov za revizijo, kajne?
Že pri veliko skromnejšem razpisu za gradnjo dveh mostov čez Glinščico na trasi drugega tira se že osem mesecev zapleta. Državna revizijska komisija zdaj celo najema izvedenca, da ji v naravi preveri morda ponarejeno referenco enega od ponudnikov. Beri: izmeri višino napol zasutega podpornega zidu v občini Pesnica. Kaj pa, če kdo podvomi v reference morebiti izbranega kakšnega tujega ponudnika tudi na obeh glavnih razpisih? Bodo dovolj dokazi na papirju ali bodo revizorji po zgledu Glinščice šli merit predore in viadukte po, denimo, Afriki ali Afganistanu?
A pustimo to, smešnica z Glinščico je v resnici le drobec zavlačevanj na dve desetletji podlage.
Medtem Avstrija pospešeno gradi progo za povezavo z Italijo in pristaniščem Trst mimo Slovenije. Tudi Hrvaška posodablja železnice, posebej na koridorju madžarska meja-Zagreb-pristanišče Reka. Nemška vlada pa je prav te dni potrdila načrt, da bo vložila 60 milijard v posodobitev železniškega omrežja.
Kaj torej spet reči o politiki naše države, ki je blagoslovljena s strateško prometno lego, a ne zna na logistiki, ki je med najbolj dobičkonosnimi gospodarskimi panogami, zgraditi razvojne strategije države? In jo s pravočasno gradnjo infrastrukture tudi uresničiti. Nekdanji ministri Bergauer, Presečnik, Pavliha, Božič, Žerjav, Vlačič, Černač, Omerzel, Gašperšič so se - eni bolj, drugi manj - v 20 letih ukvarjali z drugim tirom. Naj karikiramo; če bi med Divačo in Koprom vsak njih zares zgradil le tri kilometre železnice, danes ne bi lovili zadnjega vlaka, preden nas vsi sosedje prehitijo in glavni blagovni tokovi zaobidejo.