Svoboda in neodvisnost
Slovenija je globoko zdrsnila na lestvici medijske svobode in čeprav nas skušajo nekdanji vladajoči prepričati, da so za ta katastrofalni rezultat spet krivi novinarji, ki v Bruslju in New Yorku lažejo o slovenski realnosti, že kratek pogled v dogajanje v zadnjih dveh letih pokaže, da je količina grobosti in packarije, ki so jo politiki nakopičili okrog novinarjev, postala neznosna.
Med prostitutkami in drugimi žalitvami, političnim kadrovanjem in eklatantni nestrokovnosti, ki se je na najslabši možni način pokazala na zloglasnem Pirkovičevem soočenju, se je slovenski medijski prostor, in še več, slovenski prostor javnega dialoga, spremenil v greznico. Na mednarodni dan svobode tiska se tako moramo pogovarjati o tem, kako najbolj priljubljen voditelj politične oddaje ne sme nastopati, pa čeprav bi bil pripravljen delati zastonj, ker da je “neprimeren”, o tem, da so državljani zbrali 40.000 podpisov v podporo oddaji in še 15.000 v podporo voditelju, pa jim vodstvo javne radiotelevizije niti ne odgovori.
Nujno je, da se politiki pri priči nehajo ukvarjati z urejanjem vsebine časopisov in televizijskih oddaj. Ampak je tudi skrajni čas, da se lotijo reševanja sektorja, ki mu resno grozi kolaps.
Koalicijski partnerji, ki so se danes prvič srečali na pogajanjih, so zagotovili, da se bodo takoj lotili zakona o RTV Slovenija in zakona o medijih. “Kmalu bo bolje,” so rekli novinarjem, zbranim pred državnim zborom. Pa bo res?
Slovenski mediji so bili namreč v slabi kondiciji tudi pred lomastenjem Janševe druščine. Naklade tiskanim medijem se krčijo, celo za televizije se zmanjšuje oglaševalski kolač, na spletu smetano pobirajo brskalniki in družbena omrežja. To, da bodo novinarji nehali “delati v krču” zaradi političnih pritiskov, kot se je izrazila Ksenija Horvat, je pomemben kratkoročni cilj. Ampak to, da so ti novinarji slabo plačani začasni delavci, da izgorevajo v vse manjših uredništvih, kjer “štancajo” po deset člankov na dan in se v iskanju spodobnega preživetja selijo v druge poklice, je dolgoročna težava.
Vsekakor je nujno, da se politiki pri priči nehajo ukvarjati z urejanjem vsebine časopisov in televizijskih oddaj. Ampak je tudi skrajni čas, da se lotijo reševanja sektorja, ki mu resno grozi kolaps. Ko se poležejo ekscesi, namreč ostane krilatica, da ekonomska odvisnost sproža vsakršno odvisnost. Ljudje, ki delajo za drobiž in prosijo za miloščino, pač ne morejo biti nikakršni psi čuvaji. In predvsem - kljub trudu, požrtvovalnosti in ljubezni do poklica, česar je v slovenskem novinarskem cehu ogromno, pa naj bivši vladniki rečejo kar hočejo - ne morejo ustvarjati medijev, kakršne si slovenska družba zasluži.