Sveč (še) ne bo, muzej pa ostaja

Združenje slovenskih žičničarjev je pred kratim predstavilo priprave smučišč na novo sezono. Začetni strah pred elektroenergetskim mrkom in pred tekom na smučeh ob mirujočih žičnicah s svečo v roki je po bolj premišljenih pojasnjevalnih besedah infrastrukturnega ministra Bojana Kumra sicer minil. Žičnice bi obstale le v izrednih razmerah, ko bi za oskrbo gospodinjstev in bolnišnic moralo mnogo žrtvovati tudi ostalo, za vsakodnevno življenje ne nujno gospodarstvo.

Strahovita energetska draginja (cene so se v dveh letih podeseterile) zaradi vnaprejšnjih zakupov elektrike slovenskih smučišč letos še ne bo zelo prizadela, a so njihove težave tudi brez tega zelo resne, saj se zaradi energetske krize draži vse, kar morajo centri kupiti. Vsega tega smučišča ne morejo prevaliti v ceno dnevnih vozovnic, saj bi se te morale podražiti vsaj za približno 60 odstotkov, kar bi smučarje odgnalo. Revnejši bi postavili opremo v kot, bogatejši pa bi odšli v tujino, kjer so si več kot 15-odstotni dvig cen privoščili le redko kje, obseg, sodobnost in kakovost ponudbe pa je čez mejo na mnogo višji ravni.

“Država se bo morala odločiti, ali še želi imeti stalno poseljenost gorskih krajev. Turizem prinaša številna delovna mesta, a le, če centri lahko obratujejo celo leto - in ne le poleti.”

Pred slovenskim smučarskim turizmom je kar nekaj velikih izzivov. Uvedba energetske kapice za nore cene je le začasen - sicer predvsem za sezono 2023-24 - nujen krizni izhod. Odločilno za preživetje gorskih centrov bo nadaljevanje naložbenega cikla, začetega z letošnjim premajhnim razpisom ministrstva za gospodarstvo. Naša smučišča so - v primerjavi z italijanskimi in avstrijskimi sosedi - tehnični muzeji na prostem. Medtem ko so centri na tujem gradili in posodabljali žičniško infrastrukturo tudi z nepovratnim denarjem države in pokrajin, so bili naši žičničarji predolgo prepuščeni sami sebi. Sčasoma se je sicer okrepilo sodelovanje z gostinci in hotelirji, a pri gradnji infrastrukture brez pomoči države in evropskih skladov ne gre niti pri bogatejših sosedih. Pri nas gre še manj. Sodobne žičnice in s topovi zagotovljen sneg nato pozimi polnijo hotele, restavracije, trgovine, bencinske črpalke in sčasoma večkratno vrnejo vložek.

Država se bo morala odločiti, ali želi imeti poseljenost gorskih krajev. Turizem prinaša številna delovna mesta, a le, če centri lahko obratujejo tudi pozimi. Pri zagotavljanju okoljskih dovoljenj za gradnje - pa ne le smučarske - bi morali iskati razumne razvojne poti. Marsikje v tujini na primer ob smučiščih vidimo hidroenergetske objekte, ki tudi napajajo žičnice in zagotavljajo vodo za topove.


Preberite še


Najbolj brano