Po sedmih letih

Koprski nogomet znova doživlja zvezdne trenutke in zgodbo po sedmih letih nadaljuje od tam, kjer jo je nepričakovano končal. Pisalo se je leto 2015, ko je Koper s tretjim osvojenim nogometnim pokalom smelo zakorakal v preddverje evropskih tekmovanj in z gostovanjem splitskega Hajduka pripravil pravi športni praznik. To pa je bil - kot se je pozneje izkazalo - za nekaj let labodji spev koprskega nogometa. Jeseni istega leta je sledila zamenjava vodstva kluba, v zgodovino izjav rekel in ostal živ pa se je zapisala napoved “Koper bo stalnica v nogometni ligi prvakov,” ki jo je v prostem času neformalni prvi koprski nogometaš, sicer pa župan mestne občine, izrekel v kamero nekdanjega občinskega propagandnega trobila. Seveda ni bilo lige prvakov, še manj prve lige, realnost je bila primorska liga, ko je novemu vodstvu uspelo klub spraviti na najnižjo možno raven, s katere je nato v treh letih splezal nazaj, kjer mu je tudi mesto.

Vmes se je vrnilo staro vodstvo, klub se je vrnil med prvoligaše, na Bonifiki so zamenjali ploščo in začeli bolj realno gledati na nogometni posel. Koper je po lanski slabi sezoni, ko se je komaj ubranil izpada, naredil rez, pomladil ekipo in se odločil za dolgoročnejši projekt. Že v letošnji sezoni si je za cilj zastavil uvrstitev v predkrog evropskih pokalov, morda je po tihem razmišljal tudi o kateri od lovorik, a vendar naj bi bila sezona 2021/22 predvsem sezona rasti in konsolidacije ekipe. Obrnilo se je povsem drugače. Koper je vešče izkoristil notranje težave Maribora in Olimpije ter s spretnim odvračanjem pritiska prišel v položaj, da je bil v igri tako za pokalni kot državni naslov.

Z vključevanjem mlajših slovenskih trenerjev pa zmaguje ves slovenski nogomet, ki vse preveč prisega na uvoženo povprečno stroko. Morda je to še največje sporočilo pokalnega finala.

Pokalni je že odkljukan, državni naslov pa se bo odločal v naslednjih 180 minutah. Večji del pokalnega finala z Bravom je minil v taktični igri, potem pa je koprski napad udaril v razmaku nekaj minut. Bravo že nekaj let prisega na dolgoročno delo, Koper je na začetku te poti. Ekipi vodita predstavnika mladega trenerskega vala, ki sta nekoč igrala v isti ekipi in z Interblockom (prav proti Kopru) osvojila pokalni naslov. Dejan Grabić je na čelu Brava že skoraj šest let, Zoran Zeljković pa je po kaljenju v Krki v Kopru šele prvo sezono. V Celju sta večji del finala uprizorila taktično bitko, ki se je slednjič končala s koprskim zmagoslavjem. Z vključevanjem in zaupanjem mlajšim slovenskim trenerjem pa zmaguje ves slovenski nogomet, ki vse preveč prisega na uvoženo povprečno stroko. Morda je to še največje sporočilo tokratnega pokalnega finala.


Preberite še


Najbolj brano