Neambiciozni antibirokrati
Prvi mož vladnega strateškega sveta za debirokratizacijo Ivan Simič je lani jeseni predstavil dolg nabor potencialnih ukrepov na davčnem, gospodarskem in okoljskem področju za poenostavitev in lažje poslovanje. Strinjati se je bilo mogoče z ugotovitvami, da je treba narediti konec predolgotrajnim in prezapletenim postopkom, previsokim obdavčitvam, administrativnim oviram, prenormiranosti. Tega sicer nismo slišali prvič.
To, kar naj bi s predlogom zakona o debirokratizaciji dobili zdaj, je precej skromen del obljubljenega, še daleč od debirokratizacije, ki bi jo posamezniki in podjetja resno občutili, a - če smo tako neambiciozni kot Simičevi antibirokrati - vendarle bolje kot nič.
Jasno je, v (po)koronski krizi pa še toliko bolj, da brez razvojnih kadrov tudi višje dodatne vrednosti ne gre pričakovati.
Med predlogi smo si zapomnili smiseln ukrep neizdajanja računov pri plačilu s kartico, elektronsko vročanje upravne pošte, ki nas bo odrešilo čakanja na pošti, in register predpisov, ki naj bi prinesel nekaj več zakonodajne preglednosti. Napovedi krčenja in poenostavitve predpisov pa je skorajda v posmeh kopičenje in nenehno spreminjanje koronske zakonodaje v zadnjem letu, ki ji še pravniki komaj sledijo.
In potem je tu še - zdi se, da najpomembnejša in tudi najbolj kritizirana sprememba - socialna kapica za zaposlene z bruto plačo nad 6000 evrov (kar je meja, ko socialni prispevki ne naraščajo več, kar pomeni višjo neto plačo), ki z odpravljanjem odvečne birokracije nima posebne zveze, očitno pa tudi z našo plačno realnostjo ne, saj je predlagana celo višje, kot velja v Avstriji. Tako visoko plačo ima pri nas peščica ljudi, zato ne bo prinesla učinka, da bo naša država vsaj nekoliko privlačnejša za visoko izobražene kadre, kar je resen problem. Meja bi morala biti niže, popravljeni bi verjetno morali biti tudi dohodninski razredi. Hkrati pa je, z javnofinančnega vidika - in seveda tudi ideološkega - vprašanje, ali bi lahko z nižje postavljeno vrednostjo kapice sploh uspeli, saj nam v tem primeru, če poslušate nasprotnike, grozi malodane socialna razgradnja. Toda takšno vrtenje okrog vedno istega konflikta ne vodi nikamor. Nekje je treba začeti in po možnosti čim prej, saj je jasno, v (po)koronski krizi pa še toliko bolj, da brez razvojnih kadrov tudi višje dodatne vrednosti ne gre pričakovati, razmer za taka delovna mesta pa žal ne ustvarjamo, s tem pa posledično tudi možnosti za višje minimalne plače ne.