Najbolj žalosten kazalec

Minister, pristojen za domove starejših, je danes zatrdil, da od prvega dne svojega mandata na prvo mesto postavlja skrb za starejše. Izjava se zdi najmanj neumestna. Jo je pa lažje izreči zdaj, ko se dolge tedne kritične razmere v domovih končno umirjajo, to pa ne zaradi ministrovih zaslug, temveč zato, ker je velika večina še živečih starostnikov okužbo prebolela oziroma bila cepljena. A to tragične bilance epidemije ne spreminja.

Številke namreč ne lažejo. In številke, ki razkrivajo vpliv epidemije na umrljivost v letu 2020, so grozljive. Po podatkih Covid-19 Sledilnika smo lani zabeležili več kot 3600 presežnih smrti (torej toliko več ljudi je umrlo, kot bi pričakovali), od katerih veliko večino predstavljajo umrli v najvišjih starostnih skupinah.

S številkami smo že tako zasičeni, da se niti ne zavedamo več, da ne gre za statistiko, temveč konkretna izgubljena življenja.

In minister ter vlada se - ne glede na uspešno prestalo glasovanje o nezaupnici - soodgovornosti za te številke pač ne moreta izogniti. A politično, če ne drugače, odgovarjala, kot vse kaže, za zdaj ne bosta. Nekateri bodo ugovarjali, da je odgovornost tako ali tako kolektivna. Da smo zatajili kot skupnost, ker se v svojem egoizmu nismo dovolj držali predpisanih ukrepov.

A pristojni bi, da bi zaščitili v prvi vrsti najstarejše in najranljivejše, lahko ukrepali prej in bolje, pa niso. Zdaj je žal prepozno. Je pa vsaj del strokovne javnosti na to opozarjal, ko je bil še čas. Lahko bi, denimo, v domovih starejših pravočasno omogočili ločevanje okuženih stanovalcev od zdravih, pravočasno začeli s testiranjem zaposlenih, pravočasno zahtevali dodatne ukrepe in dodaten nadzor. Menda se ne bomo zadovoljili le z izrečenimi sožalji na vladnih tiskovnih konferencah, tako rutiniranimi in programiranimi, da zaboli? In s sklicevanjem na dolgoletno zanemarjenost tega področja, ki je terjala previsoko ceno?

S številkami smo v zadnjih mesecih postali že tako zasičeni, da se niti ne zavedamo več, da ne gre zgolj za statistiko, ki vpliva na to, kdaj bomo spet užili staro svobodo, temveč konkretne osebe in konkretna izgubljena življenja.

Zaradi vseh, ki so se zaradi neuspešnega spopada z epidemijo poslovili prej, kot bi se sicer, je najmanj, kar lahko storimo že iz moralne dolžnosti to, da terjamo temeljito analizo napak in - tokrat zares - sistemski odziv.


Preberite še


Najbolj brano