Kdo bi se v resnici moral usesti
Afera z vojakoma na meji pri vasi Mihele je zelo poučna zgodba. Prvo lekcijo smo že vzeli. Zahvaljujoč nespodobnemu srečanju med uniformiranima predstavnikoma oblasti in nič hudega slutečima državljanoma se je javnost začela zanimati za to, kje, kako in zakaj so sploh vojaki na naših državnih mejah.
Padla so nekatera trdna prepričanja. Denimo, da vojaki branijo le našo južno mejo. Ali da morajo vedno patruljirati skupaj s policisti. Temeljiti pregled veljavnih pooblastil in načina dela je tudi odprl nova vprašanja o tem, zakaj si je vlada v minulem obdobju tako silovito prizadevala za aktivacijo 37.a člena, če so že sedaj operativne možnosti vojske tako obsežne.
Naj se gospodje častniki, ministri in druge ekscelence lepo ustavijo. Se usedejo. In začnejo sestavljati svoja opravičila.
Druge lekcije se bodo morali naučiti predvsem v generalštabu in na obrambnem ministrstvu. Kako je mogoče, da o incidentu nihče ni poročal, ko se je zgodil? In da so vpleteni molčali tudi po tem, ko je izbruhnil mednarodni škandal? In je novi obrambni minister na televiziji zatrjeval, da je vse le “fake news”? Ter kdo je molčal? Kje se je ustavila informacija? Kako sta se lahko slovenska vojska in politični vrh zapletla v ta sramotni komunikacijski klobčič, ki je skoraj tako resen in zaskrbljujoč kot incident sam?
Tretja lekcija je verjetno najbolj zahtevna. In gre v tem pandemičnem obdobju marsikomu težko v glavo. Ni bilo malo komentatorjev na spletu in družabnih omrežjih, ki so se spraševali, kaj sta civilista sploh počela na mejnem območju. Halo? Živela. Meje niso samo prazni gozdovi in zapuščene reke ob bodečih žicah. So vasi, poti, vinogradi in njive, kraji, kjer ljudje skušajo živeti normalno življenje. Afera Mihele je med drugim ponovno pokazala na to, kako nizka je slovenska občutljivost za lastna obmejna območja, njihove posebnosti in dragocenosti. Kar se kaže tudi v prenagljeni, grobi in nerazumni reakciji slovenskega veleposlanika v Rimu, ki je ob sramotilni steber, tako mimogrede, in kot se je pokazalo zdaj, popolnoma po krivici, privezal dnevni časopis slovenske narodne skupnosti v Italiji. Institucijo, ki mora biti sveta vsakemu zrelemu narodu.
Lekcije so torej napisane. Naj se gospodje častniki, ministri in druge ekscelence lepo ustavijo. Se usedejo. In začnejo sestavljati svoja pojasnila. In opravičila.