Kakšen fantastičen dan

Še vsak novogoriški župan je v zadnjih 16 letih na meji odstranjeval takšno ali drugačno oviro. Mirko Brulc je s kolegom Brancatijem leta 2004, tri mesece pred vstopom Slovenije v EU, snel del tiste znamenite zelene ograje po sredi Trga Evrope, ki je tam stala desetletja, deset let kasneje je Matej Arčon s kolegom Romolijem odstranil ograjo na Erjavčevi ulici in s tem odprl kolesarsko stezo med središčema mest, Klemen Miklavič je s kolegom Ziberno danes simbolično prerezal trak na Erjavčevi in prestavil ograjo na trgu, ki so jo že dva dni prej z mejne črte odstranili ljudje.

Upati je, da je on zadnji župan, ki je, čeprav le simbolično, odstranil kakršno koli že ograjo z meje. Predvsem med Goricama, kjer je bilo nekoč res več všečne retorike kot dejanskega sožitja, danes pa ju je del njunih prebivalcev s službenimi, družinskimi ali družabnimi vezmi prepletel do te mere, da vsaka ograja za mnoge zareže globoko. Res je, še se uporabljajo vélike besede, a če kdaj, potem so prav zdaj upravičene. Medsebojna odvisnost Goric in njunih prebivalcev ni poceni marketinški slogan, s katerim bi, vsaka od svoje države, izvabili nekaj cekinov. Je realnost, tukaj in zdaj.

Nekateri s previdnim upanjem, drugi s strahom zrejo v ta jutri ob meji, za katerega se ne ve, kaj bo prinesel.

Če bi v soboto, ko je meja padla za prebivalce Furlanije Julijske krajine, ali pa danes, ko so bili na vrsti vsi ostali, na mejo prišel predsednik Borut Pahor, bi verjetno rekel nekaj v stilu: “Kakšen fantastičen dan.” A kot je sicer ob neki popolnoma drugačni priložnosti dejal njegov predhodnik, je jutri nov dan. In trenutno je to bistveno bolj pomembno. V teh dneh niso laže zadihali le prebivalci z italijanske strani meje, ampak gostinci, trgovci, črpalkarji, igralničarji, podjetniki in na desetine drugih na naši strani meje. Nekateri s previdnim upanjem, drugi s strahom zrejo v ta jutri ob meji, za katerega nihče pravzaprav ne ve točno, kaj bo prinesel. To ne bo odvisno le od Nove Gorice, pač pa od globine krize v Italiji in pripravljenosti vlade dati roko goriškemu gospodarstvu.

Ograja, ki je razdelila Goriško, je prinesla malo, če sploh kaj dobrega. A morda je bila za nekaj le dragocena. Če je še kdo v svoji samozadostnosti menil, da ni pomembno, kaj se dogaja na drugi strani, je zdaj čas, da se o tem še enkrat vpraša. Na glas. In to velja tako za običajne ljudi kot za politiko ...


Preberite še


Najbolj brano