Kako presekati slovenske absurde?

Nove in nove zahteve po višjih plačah v javnem sektorju so logična posledica kakofonije, ki je nastala v plačni politiki. Glasnejši, kot si, več dosežeš. Pomočnice vzgojiteljic so bile pravzaprav med zadnjimi, ki so ugotovile, da so jih vojaki, policisti in medicinske sestre z enako izobrazbo in primerljivo odgovornostjo že zdavnaj prehiteli.

Ločena pogajanja s posameznimi poklicnimi skupinami so podrla načelo enake plače za primerljivo delo. Vlade so popuščale zdaj enemu, zdaj drugemu in s tem ustvarjale nove zahteve. Državo je to pripeljalo do absurdnega stanja. V javnem sektorju je pri nas zaposlenih okoli 19 odstotkov vseh delavcev, kar je manj od povprečja EU (24,2 odstotka). Vseeno gre pri nas za njihove plače več sredstev, kot velja za EU povprečje. Slovenija daje za plače javnih uslužbencev 12,7 odstotka svojega BDP, medtem kot je povprečje vseh EU držav 10,5 odstotka BDP.

Ni težko priti do zaključka, da je naš javni sektor predrag, hkrati pa ni mogoče izreči očitka, da so vsi zaposleni v njem preplačani.

Ni težko priti do zaključka, da je naš javni sektor predrag, hkrati pa ni mogoče izreči očitka, da so vsi zaposleni v njem preplačani. Imamo sistem, ki omogoča tudi zelo nekorektno izboljševanje plače z dodatki (to smo najbolje videli med covidom). Imamo sistem, kjer dobro delo ni nagrajeno, slabo pa ne sankcionirano. Napredovanje je postalo avtomatizem, saj se je zakoreninilo prepričanje, da je odlična ocena nekaj, kar uslužbencu pripada. Reforma ima ambicijo poseči v to. “Eden od ključev plačne reforme bo poskrbeti, da bo nagrajevala tiste, ki bodo storilnostno prispevali več k družbeni blaginji. Plačna reforma zagotovo ni, da bomo dvignili plače za vse in s tem zaključili,” je v DZ dejal predsednik vlade Robert Golob.

Nagrajevanje uspešnejših bi izboljšalo motivacijo za delo, a prej kot temu se bo morala vlada posvetiti razreševanju nakopičenih zahtev in nezadovoljstva, ki ga je med sindikati ustvarila sama. Za zdaj še ni odgovorov, koliko bodo stale vse zahteve, ki so se kot snežena kapa začele valiti po tistem, ko je premier sodnikom in tožilcem napovedal 600 evrov bruto mesečnega dodatka k plači. Kot kaže, bo ta napoved težko izvedljiva, a ne bo je mogoče kar požreti in pozabiti še na vse ostale nezadovoljne skupine. Omenja se, da bi za vse plačne zahteve potrebovali dodatnih 400 do 800 milijonov evrov.

Tudi spodnji znesek je ogromen glede na gospodarske napovedi in primerjave s povprečno plačo v zasebnem sektorju. To, kar se bodo v prihodnjih mesecih vladni pogajalci dogovorili s sindikati, ne bo korak nazaj od že danih obljub, pač pa nova, višja letvica. Od nje pri nadaljnji pripravi reforme ne bo mogoče kar odstopiti - tudi oziroma še zlasti ne pri tistih uslužbencih, ki so nemotivirani za delo in zdaj napredujejo le zaradi tega, ker obstajajo.


Preberite še


Najbolj brano