Kaj bi danes storil sveti Martin?
Komentarji
06. 11. 2019, 06.00
, posodobljeno: 06. 11. 2019, 13.14
Spet je pred nami praznik novega vina in spet bodo številne primorske kleti in gostilne vabile množice častilcev in ljubiteljev najžlahtnejše kapljice. In spet bomo mediji, policisti, preventivci in še kdo sila pametni, na kakšen način se je treba približati sodu, da mu ne bomo zbili dna. In da se bomo naslednje jutro zbudili brez glavobola, brez slabe vesti in brez skrbi, kaj se je preteklo noč dogajalo. Predvsem pa živi in doma.
Velika večina mladih, malo manj mladih in starih, ki hodi na prireditve ob martinovem (pa tudi druge), gre tja spit nekaj kozarcev. To je tudi bistvo vsega. Malo je tistih, ki gredo le zaradi dobre družbe, kdor ne pije, pa gre tisti večer kam drugam. In na tej točki nastane moralna težava. Naša družba teh težav včasih ni imela; vozniki so vozili okajeni, še policisti so včasih v poznih urah pogledali stran. In temu primerne so bile posledice. Leta 1994 je na naših cestah umrlo kar 505 ljudi.
Prav je, da organizatorji zabav poskrbijo, da mladi varno pridejo in odidejo z zabave. Trezni ali pijani.
Četrt stoletja kasneje je naša splošna pivska in vozniška kultura na bistveno višji ravni in zadnji dan lanskega leta smo s 93 žrtvami črno statistiko prvič spustili na dvomestno številko. Številni mladi se danes zgražajo nad vrstniki, ki kljub vsemu še vedno vozijo pijani, njihovi starši so se nad podobnim ravnanjem zgražali bistveno manj.
In prav je, da se vedno bolj zgražajo/-mo. Prav je tudi, da organizatorji zabav poskrbijo, da mladi varno pridejo na zabavo in odidejo z nje. Trezni ali pijani. V mestih je to bistveno lažje, na podeželju težje. Ampak tudi na podeželju so ceste nevarne, verjetno še bolj kot v mestih. Vse to bi morali imeti v mislih organizatorji in obiskovalci zabav, predvsem pa starši mladih, ki bodo prihodnja dva vikenda na številnih martinovih zabavah svojo mladost spustili z vajeti.
Kot pišejo celo v verski literaturi, god sv. Martina lahko praznujemo na poganski način kot praznik razvrata in pijanosti, lahko pa, kot so učili irski menihi, kot praznik hvaležnosti, veselja in bratske skupnosti.
Za praznik velja, da nihče ne sme biti ne lačen in ne žejen. Po nekaterih razlagah je torej sveti Martin prispodoba za veselje človeških srečevanj, medsebojne obdaritve in radosti druženja, ob katerem drug drugemu prinašamo veselje. Na to pomislimo že ob prvem kozarcu, pa bo šlo.