Hitrost na cestah in v glavah

Kaj se dogaja v glavi voznika, ki namesto predpisanih 30 kilometrov na uro vozi trikrat hitreje, pri omejitvi 50 kilometrov na uro “potegne” do 180, na avtocesti preizkusi, ali avto zmore več kot 200 kilometrov na uro? Gre za nevarno pomerjanje mišic, razkazovanje pred sopotniki in drugimi udeleženci v prometu, lahkomiselnost ali popolno odsotnost razmišljanja? Niso redki prizori, ko voznik (pa tudi voznice niso nobena izjema) ob vratolomni vožnji med ramenom in ušesom lovi ravnotežje mobilnega telefona, zbranost pa je daleč od tiste, ki bi jo terjala varna vožnja. In vsaka nepričakovana ovira, od dela na cesti do zastoja, lahko botruje katastrofi.

Do konca maja se je zaradi neprilagojene hitrosti zgodilo 1110 prometnih nesreč, v katerih je umrlo 19 ljudi, kar je natanko polovica vseh žrtev v prometu v letošnjem letu. Tako najmlajši kot najstarejši, stara 19 in 85 let, sta tragično nesrečo, ki je nista preživela, tudi povzročila. V teh dneh agencija za varnost prometa skupaj s policijo izvaja preventivno akcijo, katere namen je zmanjšanje hitrosti na cestah. Toda bodimo realni, v teh dneh ne bomo videli policijskih ekip z radarji na vsakem koraku - ker jih nimamo dovolj. Ne policistov in ne radarjev. In tudi če jim na pomoč priskočijo občinski redarji, je to v slovenskem prometnem kaosu le kaplja v morje.

Bodimo realni, v teh dneh ne bomo videli policijskih ekip z radarji na vsakem koraku - ker jih nimamo dovolj.

Zadevo moramo pogledati tudi z drugega zornega kota. Luknjaste in dotrajane ceste ter številne delovne zapore na avtocestah in hitrih cestah voznikom ne omogočajo pričakovanih hitrosti, vsaka, tudi najmanjša nesreča povzroči dodatne zastoje. Vozniki so se pogosto prisiljeni prebijati do cilja po slabo urejenih obvozih (boljših pravzaprav niti ne premoremo), kar povzroča dodatno slabo voljo. Dnevno gre v nič na tisoče in tisoče ur, ki jih poskušajo nekateri nadoknaditi s pritiskanjem na stopalko za plin.

Drži, gostota prometa in slabe ceste ne morejo biti izgovor za hitrostno sproščanje na odsekih, kjer se voznikom zazdi, da si lahko dajo duška. Še posebej ne v naseljih, kjer se po prometnih površinah gibljejo tudi najbolj ranljivi, od otrok do kolesarjev. Podatek, da se prometna varnost v zadnjih letih izboljšuje, nas ne sme uspavati, ker še vedno izgubljamo preveč življenj. Še vedno namreč velja, da je bolje priti na cilj uro kasneje, kot ne priti nikoli.


Najbolj brano