Eni hitro, drugi počasi

V podjetju Ilmest, ki v industrijski coni Meblo v Kromberku, na območju nekdanje Iverke, že 27 let proizvaja furnirane fronte za kuhinje in je del večje italijanske skupine Ilcam, imajo te dni kolektivni dopust. Septembra dobijo stroje za nov, 3500 kvadratnih metrov velik objekt oziroma prizidek, ki so ga do takrat načrtovali zgraditi, a se je zataknilo zaradi birokracije. Od oktobra lani že, tako direktor družbe, čakajo na mnenje agencije za okolje, ki je potrebno za izdajo gradbenega dovoljenja. To naj bi jih na upravni enoti že čakalo.

Tudi če dobijo zeleno luč takoj septembra, se bo vse skupaj zavleklo za vsaj eno leto. In ker je v novem objektu poleg skladišča predvidena tudi linija za razrez, bodo material za proizvodnjo še nekaj časa vozili v razrez v enega od centrov za razrez skupine Ilcam onkraj meje in razrezanega nazaj, kar ima, glede na to, da proizvedejo dnevno 8000 do 9000 front za kuhinje, tudi nezanemarljiv vpliv na okolje z vidika izpustov ogljikovega dioksida. To pa je v nasprotju s prizadevanji in poslanstvom agencije za okolje.

Prepad med zasebnimi podjetji, v katerih ljudje delajo hitro, in javnimi zavodi, agencijami, ki jim tega ni treba, je zelo velik.

Če pa se bo z začetkom izvajanja 2,5 milijona evrov vredne naložbe še naprej zatikalo, bodo v Ilmestu priložnost iskali v Italiji. Ker ima podjetje 160 zaposlenih, v novih prostorih oziroma v prizidku pa bi jih zaposlili še dvajset, to vsekakor ne bi bilo dobro. Na agenciji so bili z odgovori na nekaj vprašanj o konkretnem primeru zelo skopi, saj so odgovorili v dveh stavkih. Zaradi dolgotrajnih postopkov agencije za okolje pri pridobivanju mnenj, dovoljenj, okoljevarstvenih soglasij imajo težave tudi druga podjetja in tuji vlagatelji, ki bi radi pri nas širili proizvodnjo.

Ta prepad med zasebnimi podjetji, v katerih ljudje zaradi pritiska konkurence in trga delajo hitro, tudi čez urnik in ob koncih tedna, če je treba, in javnimi zavodi, agencijami, ki jim tega ni treba, je zelo velik. V praksi to lepo ponazarja pričanje znanca, ki se je pred nekaj leti iz javne inštitucije preselil v inovativno zasebno podjetje. Ko ga je direktor pobaral, koliko časa bi potreboval za izvedbo konkretne naloge, je začel ta, vajen določenega tempa dela, razmišljati, ali naj mu reče en mesec ali raje dva, direktor pa je po nekaj sekundah tišine in negotovosti ustrelil: “A misliš, da bi lahko bilo narejeno do četrtka?”


Najbolj brano