Energija v primežu globalizacije

Naraščajoče cene energentov, ki večinoma niso posledica višjih proizvodnih cen, temveč predvsem špekulacij, ekonomskih in političnih izsiljevanj, so razgalile tudi slabo plat nekoč tako opevane globalizacije. Ko je ta v začetni fazi delovala po načelih trga, se je zdelo, da koristi mnogim: državam s cenejšo delovno silo in cenejšimi naravnimi viri ter potrošnikom v državah z dražjo delovno silo in viri (kar je zameglilo tudi propad številnih delovnih mest v državah z dražjo delovno silo). A se je to zaradi zakonitosti trga samega sfižilo, propadlo je na milijone majhnih tovarn, energetskih podjetij in dobaviteljev surovin. In zdaj smo tam, kjer smo: pri globalnih monopolistih. In (nes)pametna Evropa začudeno pogleduje proti monopolnim dobaviteljem energentov, polprevodnikov, surovin ...

Globalizacija torej - vsaj deloma - uničuje samo sebe, saj ne gre več za globalizacijo, temveč za koncentracijo ključnih surovin in izdelkov na nekaj točk in nekaj monopolov.

Globalizacija torej - vsaj deloma - uničuje samo sebe, saj ne gre več za globalizacijo, temveč za koncentracijo ključnih surovin in izdelkov na nekaj točk in nekaj monopolov.

Kar pa običajnemu človeku ne pomaga kaj dosti. Kot mu tudi ni pomagal val hitre globalizacije, saj je največjo ceno zanjo plačal prav mali človek. Resda si je lahko lažje in hitreje kupil par čevljev in televizor, toda pod črto: v treh desetletjih globalizacije je zamenjal že vsaj deset parov čevljev in tri televizorje, saj je zaradi globalne konkurence kakovost mnogih izdelkov tako padla, da se jim je skrajšala življenjska doba, in tako je v treh desetletjih plačal enako, kot bi za dva para kakovostnih čevljev in en dober televizor. Za povrh je prav navaden človek zaradi globalizacije izgubljal službo, zato za dobre čevlje in televizor niti ni imel denarja.

Zdaj bo plačal spet. Višje cene energentov, zaradi njih dražjo hrano, dražji par čevljev in zaradi pomanjkanja sestavnih delov dražji televizor in avtomobil.

Države zdaj iščejo rešitve za te globalne probleme. Na kratek rok manevrskega prostora nimajo prav veliko, le energetske vavčerje, regulacijo trošarin, davkov in še kakšno malenkost v njihovi domeni. Gasilske ukrepe torej.

Na dolgi rok pa so rešitve jasne, z izkušnjami globalizacije še toliko bolj: energetska oskrba iz bolj razpršenih in bolj lokalnih virov, seveda pametno povezanih in tudi deloma reguliranih, da bodo dostopni v vseh razmerah po razumnih cenah. Kaj pomeni poveličevanje prostega trga in odsotnost državne regulacije, smo videli tudi ob zadnjem električnem mrku v bogati državi onkraj luže.


Preberite še


Najbolj brano