Covida ne brigata ne Janša ne Kacin

Komunikacija vlade Janeza Janše v zadnjih mesecih je za v učbenike. Kot primer, kako se tega ne dela. Predsednik vlade, ki ima najprej pomirjujoč, vnaprej posnet nagovor narodu, eno uro kasneje pa preko družbenih omrežij, kot da bi vabil na rojstni dan ali razmišljal o prednostih ukvarjanja s pilatesom, tako mimogrede sporoči, da bo epidemija, kliče nesrečo. Osiveli možje, ki pred kamero o drastičnih omejitvah gibanja govorijo s tako slabo skrito privoščljivostjo, da si človek prav predstavlja, kako se nasmihajo pod maskami, so nedopustna zabloda. In ne samo, da so politiki v očeh velikega dela državljank in državljanov ponižali in očrnili sebe. Njihova dolga senca je padla na številne dobre, sposobne strokovnjake, ki si po sili razmer z njimi delijo govorniški pult. Ampak ljudje, virusu je zato popolnoma vseeno. Covidu res ni mar ne za Janšo ne za Kacina. Kdor je nezadovoljen z vlado, naj to pove v političnih debatah in pokaže na volitvah, ne pa v vrsti za blagajno v Lidlu.

V zadnjih dneh smo lahko tisočkrat prebrali, kako je po novem nošenje maske politično dejanje. In kako je nasprotovanje ukrepom za obvladovanje epidemije neke vrste plemeniti upor proti politični tiraniji. In na dan, ko oblast odredi policijsko uro, kot da bi bili leta 1925 in ne 2020, se res ni težko predati temu načinu razmišljanja. Za občutljivost prebivalca 21. stoletja je poseg v najbolj osnovno svobodo huda bolečina. Ki pa se za nekaj časa mora umakniti spoznanju, da so razmere v Sloveniji resne in resne so razmere v Evropi.

Kdor je nezadovoljen z vlado, naj to pove v političnih debatah in pokaže na volitvah, ne pa v vrsti za blagajno v Lidlu.

Kako je pri srcu ljudem, ki danes spet zapirajo kavarne in gostilne, ki odpovedujejo dogodke, ki računajo, ali bodo prišli skozi mesec s prihodki od poletne prodaje, s plačo, s položnicami in z najemninami, si je težko predstavljati. Misel, da morda jutri ne bo delovnega mesta, da ne bo tovarne, trgovine, časopisa, je strašna. Ampak če se rast števila hospitaliziranih in najhuje bolnih nadaljuje po dosedanji krivulji, če naš zdravstveni sistem, za katerega že leta vemo, da nima tako rekoč nobenih rezerv, klecne, bomo težko kogarkoli prosili za pomoč. In pot nazaj v normalnost bo boleča: tesnobna in strašna na kvadrat ter polna nepopravljivih posledic. V tem trenutku ta misel, niti slučajno politična, zmaga.


Preberite še


Najbolj brano