Bo vlada dojela resnost situacije?

Evropska unija, leto 2020. Zaprte meje v odprti Evropi delujejo anahronistično, v nasprotju z osnovno idejo združene EU. Epidemija koronavirusa je na glavo postavila celo najosnovnejše in splošno sprejete principe skupnosti. Ožje in širše. Razlogi so, vsaj za zdaj, zaradi višje sile in varovanja zdravja, najpomembnejše vrednote, opravičljivi in nujni. Ne glede na to pa je nelagoden občutek, ko namesto povezovanja geslo postane ločevanje.

Če kje, potem zaprtje meje najbolj neposredno čutijo Goričani, tako s slovenske kot z italijanske strani. Zdi se, kot da se je območje trga Transalpina, sedaj na naši strani Trga Evrope, kjer se mesti stikata, vrnilo v leto 1947. Meja je takrat čez noč ločila družine, sorodnike, prijatelje in zarezala bolečo črto v ustaljeno življenje. Ljudje so se bili primorani srečevati ob žici, ograji, se čez njo pogovarjati in si izmenjevati stvari. Vsaj dokler jih niso vojaki pregnali. Ko se človek danes, leta 2020, sprehodi po tem območju, opazi v osnovi enak prizor: Goričane, ki se na meji srečujejo in pogovarjajo - preko ograje. In da; zaprta meja je tudi danes, podobno, čeprav še zdaleč ne tako usodno kot pred 73 leti, postavila prepreko med sorodnike, prijatelje. Poziv notranjemu ministru in vladi, naj država odpre en maloobmejni prehod med Goricama in enega v Brdih za tiste, ki imajo za to utemeljene družinske, službene ali druge nujne razloge, je zato razumljiv.

Zdi se, kot da se je območje Transalpine, na naši strani zdaj Trga Evrope, kjer se mesti stikata, vrnilo v leto 1947.

Zaradi izrazite odvisnosti od italijanskega trga, dobaviteljev in kupcev je obenem goriško gospodarstvo pod udarom. In še bolj bo. Ne le kriza v Italiji, tudi zaprta meja bo mestno občino in vso regijo privedla do hudih gospodarskih in posledično socialnih težav. Zaradi česar župani upajo na posebno obravnavo in pomoč države.

Pričakovati, da bo ta odprla mejo samo zato, da bi lahko Italijani spet množično polnili nakupovalne centre, bencinske servise, lokale in kazinoje, bi bilo seveda naivno. In v sedanji situaciji neuresničljivo. Gospodarskih težav se bo treba lotiti drugače. Tega se župani zavedajo. Rahljanje režima na meji med mestoma za utemeljene primere, in pri tem niti ne gre za silne množice ljudi, je v prvi vrsti gesta, s katero naj bi država pokazala, da razume specifiko tega območja. Ali jo je zares dojela, pa bo videti, ko bo gospodarstvo klecnilo. Takrat samo všečne geste, ki so sicer koristne, a nič ne stanejo, ne bodo dovolj.

---

---