Kako je mehurček postal del športnega vsakdana

Medtem ko spremljamo razpletanje čudne sezone v nogometni ligi prvakov in evropski ligi, se bo pri nas nogometno kolesje po kratkem počitku znova zagnalo. Nenavadno je sredi poletja gledati odločilni del evropskih tekmovanj na praznih stadionih, čemur zdaj sledi tako imenovani varen mehurček v Lizboni oziroma v nemškem Severnem Porenju - Vestfaliji. Z mehurčkom se označuje varna prizorišča za velika tekmovanja, ne nazadnje liga NBA poteka v izoliranem okolju Disneyjevega centra na Floridi, kjer so igralci prisiljeni nekaj mesecev gledati drug drugega in dneve preživljati v neke vrste luksuznem zaporu. Za nekatere zvezde še premalo luksuznem, a ko postaneš razvajen, kot so nekateri, ki so v mladosti tolkli zgolj repo in krompir (v Ameriki verjetno najbolj poceni ocvrto hrano), je luksuza vedno premalo. Pri nas seveda ne bo varnih mehurčkov. V bistvu bi - glede na velikost - že celotna Slovenija morala biti en sam mehurček. A vendar se vseeno sprožajo vprašanja, kako bo s tekmovanji v bližnji prihodnosti oziroma jeseni, ko se vračajo tudi dvoranski športi. Varnostni protokoli glede covida-19, ki se uporabljajo po Evropi, so približno enaki tudi pri nas, a so v njihovih razmerah izvedljivi, pri nas pa v praksi skoraj neuporabni. Skoraj zagotovo večina ne sledi dosledno črki protokola, ker je to v naših razmerah utopično. Imamo pač srečo, da smo majhni in da je možnosti za okužbo (trenutno) manj, kot kjerkoli drugje. Če jo seveda kdo ne prinese z žuranja v Zrćah ali v katerem drugem nočnem klubu. Vprašanje pa je, kako bo jeseni v mednarodnih tekmovanjih. Lahko se vprašamo, ali glede na stanje na Balkanu sploh obstaja možnost, da bodo odigrali rokometno regionalno ligo Seha (iz te so naši klubi izstopili) in košarkarsko Aba? Ta nas bistveno bolj zanima zaradi treh slovenskih klubov (Olimpija, Krka in Primorska) in še četrtega (Helios) v drugi ligi. Trenutno se zdi edina možnost, da del tekmovanja izvedejo v mehurčku, v poštev prideta le Zagreb in Ljubljana. A kdo bi to plačal?

Pa tudi pri ostalih mednarodnih tekmovanjih bo treba spet veliko praktičnosti in prilagodljivosti, zelo verjetno spet ne bo šlo brez žrtvovanj. Že za kvalifikacije za evropska nogometna tekmovanja se morajo klubi prilagajati glede na epidemiloško stanje v posameznih državah. Celje mora domačo tekmo odigrati na nevtralnem igrišču na Madžarskem, ker je njegov tekmec z Irske, ta pa Slovenije nima na varnem zelenem seznamu. Če se po žrebu spremenijo seznami držav glede epidemiološke situacije, bo najvišjo ceno plačal klub iz države, ki je na novo umeščena na rumeno ali rdečo listo - zaradi tega ostane brez tekme in avtomatično izpade. To je zagotovo nepošteno. A kaj je v tem položaju sploh pošteno ali nepošteno? Vprašajte tiste, ki so zaradi koronavirusa potegnili kratko, ko so panožne zveze morale odločati, kaj bo s prekinjenimi državnimi prvenstvi.

Imamo pač srečo, da smo majhni in da je možnosti za okužbo (trenutno) manj, kot kjerkoli drugje. Če je seveda kdo ne prinese z žuranja v Zrčah ali v katerem drugem nočnem klubu.

Občasno prebiram navijaške zapise (in občasno tarnanja) o sveti travi, svetem stadionu in kako slovenska liga ne more brez tega ali onega kluba. Lepo in prav je imeti rad svoj klub, ampak ... Obe glavni nogometni okolji in večina medijev pri nas pač vidita le dva “sveta” kluba. Enega v Ljubljani in drugega v Mariboru. In tudi velik del navijaške srenje deli mnenje, da so bili ostali pripuščeni k osvajanju državnega naslova le takrat, ko sta bila oba v krizi oziroma ko je eden bankrotiral. Tako nizko pač pri mnogih štejejo naslovi Domžal, Gorice in Kopra (za Celje to že manj drži), pravi sijaj imajo le tisti obeh Olimpij in Maribora. Če koga izven obeh “svetinj ”ni v vrhu lige ali je celo izpadel, to zanima le še ljudi v njihovem okolju. Drugje se svet vrti tako hitro, da je pomemben le še danes in ne, kaj je bilo včeraj in kaj bo jutri.


Preberite še


Najbolj brano