Brez gledalcev je dolgočasno
Približno pol leta je mimo od prve covid kolumne, ki je nastala v prvih dneh popolne ustavitve javnega življenja. Zdaj smo sredi druge ustavitve, upamo, da tudi zadnje, saj iz dneva v dan lahko poslušamo o hitenju farmacevtskih velikanov ob izdelavi cepiv zoper nadlogo, ki nam je leto 2020 postavila na glavo. Razen dela gospodarstva (predvsem proizvodnje) in vrhunskega športa je vse ostalo v nekem nedorečenem vakumu oziroma spet ustavljeno. Težava je v tem, da nihče ne ve, do kdaj in s kolikšnimi omejitvami bo to teklo do začetka obširnejšega cepljenja.
Enaka zgodba velja za veliko večino športne dejavnosti, ki prisilno počiva. A tokrat ne bomo o tem, saj bi o verjetnih posledicah na obstojnost posameznih društev, športnih panog, mladinskih pogonov in s tem prihodnosti ne le društev, temveč na daljši rok tudi reprezentanc, potrošili bistveno več prostora, kot nam ga je odmerjenega. Svoje poglavje bi si zaslužila vse glasnejša opozorila, kako dolga prekinitev dejavnosti mlade odvrača ne le od športne aktivnosti, ampak tudi od gibanja ali rekreacije.
A to, kar gledamo, ni tisto pravo, to so tekme brez duše na praznih stadionih in v praznih dvoranah. Zagotovo pa je pozitivno, da sploh igrajo in da imajo ljudje doma vsaj kaj videti.
Poklicni športniki nekako le krmarijo med vsemi čermi, ki jih postavlja izbruh drugega vala epidemije novega koronavirusa v Evropi, pa tudi v svetu, čeprav smo spričo zelo redkih letalskih povezav med celinami vse bolj obsojeni na ždenje znotraj lastnega kontinenta, navadni smrtniki pa znotraj lastne države. No, na regije oziroma občine. Skoraj bi morali občudovati športne kolektive ali posamične športnike, ki morajo v teh časih potovati na mednarodna tekmovanja. Že iz Ljubljane je dnevnih letalskih povezav toliko, kot ob otvoritvi letališča pred davnimi leti 57 leti, vsega dva ali trije leti na dan.
V večini Evrope so v igrah z žogo ob mednarodnih tekmovanjih aktivna le državna prvenstva na najvišji ravni, nižjeligaši so poslani na počitek. Kako bodo ti lahko preživeli to temačno obdobje je precejšnja neznanka. V tujini in v domovini. Še prvoligaši imajo velike težave, čeprav igrajo. Dodatnih prihodkov od vstopnic ni (čeprav ima pri nas le malo klubov res kaj od tega), sponzorji se odmikajo ali pa odmikajo plačila. A to, kar gledamo, ni tisto pravo, to so tekme brez duše na praznih stadionih in v praznih dvoranah. Zagotovo pa je pozitivno, da sploh igrajo in da imajo ljudje doma vsaj kaj videti na TV ekranih, vendar pa se je zdaj v praksi izkazalo, da je šport brez gledalcev nevznemirljiv oziroma dolgočasen. In kdo ve, koliko tekem bi se drugače razpletlo, če bi bili na tribunah navijači. Vsaj tisti klubi, ki imajo najbolj zveste in vročekrvne privržence, bi znali povedati, da bi imeli na lestvici nekaj točk več.
Tudi sezona zimskih športov bo zelo verjetno minila brez gledalcev ali vsaj zajeten dela le-te. Čez 17 dni bo v Planici svetovno prvenstvo v poletih, o katerem se zaenkrat še ne govori prav veliko. Spomnim se, kako so marca planiški organizatorji do zadnjega odlašali s sporočilom, da bodo tekme brez gledalcev, nad čemer je bilo veliko ljudi razočaranih. A ko so že čez dan ali dva morali kapitulirati pred virusom in preložiti prvenstvo na december, praktično ni bilo več reakcij. V roku treh dni se je pri ljudeh začel preobrat - od misli, da bo to hitro mimo in da k nam ne more priti, do vse večje zaskrbljenosti in hitrega preskoka v druge čase, za katere smo mislili, da se nam ne morejo zgoditi.
Zdaj smo tik pred vstopom v december in padla je ideja, da bi si polete gledalci vendar lahko ogledali. Iz velikega parkirišča pod skakalnicami v avtomobilih. Komajda si lahko predstavljam, kako bi to v praksi lahko izvedli, še večji zalogaj pa najbrž bo, kako preprečiti najbolj zagretim, da ne bi prišli v dolino skakalnic ne glede na vse ukrepe in nadzore.
Še manj pa si predstavljam Planico brez gledalcev. Ampak tudi to se bo zgodilo.