Trmasti virus na ladji groze
Diamantna princesa. Tako se imenuje ladja, ki je že od 3. februarja zasidrana v japonskem pristanišču Yokohama. Njeno bleščeče ime je po treh tednih mučnega čakanja v ostrem nasprotju z vzdušjem na krovu. “Obupani smo, utrujeni, hvaležni, da smo se končno premaknili,” so v kamero govorili ameriški turisti, potem ko se jih je njihova vlada usmilila in jih s krova ladje, na kateri razsaja vuhanski virus, odpeljala domov. No, niti ne domov. Le v novo karanteno, v vojaško bazo na ameriških tleh. Na avtobusih, so pripovedovali, so čakali pet ur. Govorili so skozi maske in se trdno držali za roke.
Nočna mora, ki jo doživljajo potniki, med njimi tudi Slovenci, je nekaj, česar res ne gre privoščiti nobenemu živemu bitju. Zaprti v majhnih kabinah, nekateri celo notranjih, torej brez oken, nimajo druge možnosti kot razmišljati o tem, ali so okuženi s trmastim virusom. Je bil na gumbu dvigala? Na ograji, ko so se vzpenjali po stopnicah? Je bil okužen človek, ki je pred njimi prijel zajemalko za juho pri večerji? Ali nekdo, ki je na krovu sedel na plastičnem ležalniku? In če so okuženi, bodo imeli srečo? Ali se bodo vpisali med nesrečna dva in pol odstotka (vsaj tako kažejo najnovejše, gotovo pa še ne dokončne raziskave), za katere je okužba usodna? Kako dolg je v takšnih razmerah vsak dan, kaj šele trije tedni, si sploh ni mogoče predstavljati. Kako je v takšnih razmerah prebolevati virusno pljučnico, ali opazovati, kako se z boleznijo bori družinski član, še manj.
Hudič je v tem primeru pokazal res črni, cinični smisel za humor. Skoraj ni pojava na svetu, ki bolje povzema življenjski slog zahodnega človeka 21. stoletja kot ladje za križarjenje.
Potniki na ladji Diamond princess, ljudje, ki so trdo delali, in mnogi po vsej verjetnosti tudi pridno varčevali, da so si lahko privoščili teden dni brezskrbnosti in počitka, so se znašli v bitki z nevidnim sovražnikom, ki ga je nadnje poslala narava. Hudič je v tem primeru pokazal res črni, cinični smisel za humor. Namreč: skoraj gotovo ni pojava na svetu, ki bolj očitno povzema življenjski slog zahodnega človeka 21. stoletja, njegove vrednote, njegov odnos do narave in soljudi kot ladje za križarjenje. Da ima globalni turizem katastrofalne ekološke posledice, strokovnjaki opozarjajo že kar nekaj časa. Ampak ekološke številke industrije križarjenja so še posebej črne. Velikanske ladje, poročajo ekološke organizacije, uporabljajo najbolj umazano gorivo, njihov okoljski učinek ustreza učinku 700 težkih tovornjakov ali milijona avtomobilov. V enem tednu na veliki križarki nastane za deset plavalnih bazenov fekalnih odplak in če je ladja v mednarodnih vodah, jih lahko, povsem legalno, spusti v morje. Učinki križark na ljudi niso veliko boljši. Ladje, ki plujejo pod zastavami držav s permisivno delovno pravno zakonodajo, slabo plačani uslužbenci, ki delajo po dvanajst ur na dan in sedem ur na teden, bivajo v nemogočih razmerah, niso ustrezno zavarovani in jim ob poškodbah dajo protibolečinsko tableto ter pošljejo nazaj na delo, je še ena od temnih plati križarjenj.
Za grehe gospodarske panoge, ki na leto prepelje že 26 milijonov potnikov in obrne skoraj 120 milijard dolarjev, seveda niso krivi nesrečni potniki, ki jim je epidemija zaslužene počitnice spremenila v nočno moro. Ampak ko bo globalni strah pred novo grozečo boleznijo minil, in, če bo sreča, bo minil prav kmalu, velja ohraniti nekaj skromnosti, spoštljivosti in trezne presoje. Američani in Evropejci, ki so ostali v plavajočem hotelu, bodo, spet, če bo sreča, čez nekaj dni varno doma. Člani posadke pa ne bodo imeli boljše službe ali plače, morje ne bo bolj čisto in na svetu bo še vedno nekaj deset milijonov ljudi, ki jih narava, tudi zaradi naših številnih civilizacijskih razvad in privilegijev, tepe in postavlja na preizkušnjo. Pa jih nihče ne pride iskat z avtobusom in letalom. Ravno nasprotno. Če že, se znajdejo na ladjah, veliko strašnejših od vsake karantene.