Ma kaj te briga, v kakšnih čevljih hodim

Opazke o tem, kaj ima oblečeno ta ali ona političarka, katera je presuha in katera se je zredila, ter umazane šale o tem, katera s kom spi, bi morale biti prepoznane za tisto, kar so: sovražni govor. Pot v distopično prihodnost, v kateri si bo zaslepljena elita jemala pravico izključevati in poniževati ljudi ter jim odvzemati dostojanstvo in svobodo na podlagi njihovih osebnih lastnosti, kar je najbolj osnovna definicija diskriminacije. Ljudje, ki so v javnem govoru verbalno sovražni do žensk, bi morali pred sodnika. Tisti, ki s svojim govorom zanetijo ali podprejo fizično nasilje, bi morali v zapor.

Ali morda to zveni skrajno? Ali se zavedamo, kaj je v resnici skrajno? To, da mora državljanka Republike Slovenije, ki je na demokratičnih volitvah izbrana za poslanko Državnega zbora, prebirati komentarje o tem, kako je gotovo “nekomu nekaj dala” zato, da je prišla na funkcijo. Skrajno je to, da nizkotni ljudje pisarijo o barvah oblek. O tem, da črna ni primerna in da je rožnata otročja. Da razpravljajo o krojih in volančkih ter seveda o čevljih, ki v nobenem primeru ne smejo biti rdeči.

Vsi, ki razumejo, kako globoko narobe, kako zavržno, pa tudi nespametno je potiskati ženske v tisti četrti vogal hiše, bi se morali takoj upreti. V imenu milijonov pozabljenih izjemnih žensk, ki niso smele razviti svojih talentov, v imenu žensk, ki tega še vedno ne smejo, v svojem imenu, v imenu svojih hčera in sinov.

Skrajno je to, da na plan vlečejo nekaj let stare posnetke, s katerimi želijo diskreditirati političarko, češ da je nesramna in nasilna, da drugi svetujejo, naj vzame pomirjevala. Skrajno je to, da o ženskah, ki vstopajo v javno življenje, govorijo, da so histerične, da jih zmerjajo in kličejo po imenih.

Skrajno je vse to, kar bi morda lahko bilo celo smešno. Nihče ne trdi, da se iz političark ne smemo delati norca. Smejati se na račun vladajočih je pravica, ki si jo ljudstvo vzame celo v najbolj avtokratskih in nasilnih režimih. Lahko bi bilo smešno, če ne bi skozi tanko, prosojno plast banalnega humorja pronicalo črno in težko ideološko ozadje.

Ko so se ženske na ulicah borile za volilno pravico ali za osemurni delavnik, so se norčevali iz njihovih oblek. Ko je feminizem postal upoštevanja vredna družbena sila, so govorili, da so feministke ženske, ki so preveč grde, da bi si lahko našle moža, zato so si izmislile in vsiljujejo novo taktiko družbene afirmacije. Ko se odločimo, da žensko, ki je dejavna v javnem življenju, kritiziramo tako, da govorimo o njenih nogah, njeni zadnjici ali frizuri, izhajamo iz predpostavke, da ženska ne more biti drugega kot lepa ali pa grda. Kar pomeni, da tudi ne more biti drugega kot telo.

Telo, ki je narejeno zato, da rojeva otroke in seveda za vse, kar do spočetja sploh pripelje. Ženska ne more biti uspešna drugače, kot tako, da si premeteno izbira ljubimce: to je sporočilo v ozadju opazk o “kurtizanah”, ki jih poslušamo v zadnjih dneh.

Ženske so za okras, so menili številni veliki možje v naši zgodovini. Ko niso več dovolj dobre za okras, lahko vsaj kuhajo in čistijo. Še danes se kdo ponosno oglasi z “modrostjo”, da “za vsakim uspešnim moškim stoji močna ženska” in v glavi je marsikdo očitno obstal tam. Pri mnenju, da vsa razumnost, vse védenje, vsa pobuda, vsa aktivnost, domujejo v moškemu. Ženska pa je lahko zgolj in samo družica. Tista, ki po starem slovenskem reku “podpira tri vogale hiše”. Tista iz pete kitice Prešernove Zdravljice, ki je seveda lepa, prelepa. In ji pesnik želi, da naj sinóv zarod nov iz nje bo strah sovražnikov. Tista, ki ji je v življenju dano, da se z moškim uleže, da moškemu streže, da novega moškega rodi in umre.

Revnemu podeželskemu pravniku iz 19. stoletja je mogoče oprostiti. Univerzitetno ali celo akademsko izobraženim veljakom v 21. stoletju pa ne. Neopravičljivo je to vztrajanje pri sovražnih, izključujočih pogledih na človeka, to poniževanje, utemeljeno v najbolj nasilnih in temnih tokovih človeške misli. Neopravičljivo je, da se danes ukvarjamo z diskurzom, ki predpostavlja, da ženska nikoli nima svojega mnenja, da nikoli nima svojih ciljev. Da je, če že kdaj stopi na ulico in odpre usta, kvečjemu vojščakinja, zablodela prikazen, ki se pusti zlorabljati svojemu gospodarju. Da hodi po svetu obuta v napačne čevlje in skozi njena usta zgolj tečejo besede in misli moškega, tako kot skoz njeno medenico zdrsnejo njegovi otroci. Da je ženska, ki sedi v državnem zboru, samo navijačica. Ali da je, če že govori s svojimi besedami in igra svojo igro, z njo očitno nekaj hudo narobe, da je pokveka, napaka narave, možača, ki jo je treba poslati na “pregled mednožja”, grožnja vesoljnemu redu.

Neopravičljivo je. In dovolj je. Res je dovolj. Vsi, ki klišeje ponavljajo nepremišljeno in ležerno, misleč da so neškodljivi dovtipi, bi se morali ustaviti in malo premisliti. Vsi, ki to počnejo zlonamerno s ciljem ohraniti svoje privilegije, s ciljem izničiti civilizacijske pridobitve, s ciljem preganjati in izločati ljudi iz javnega življenja, vsi nosilci javne besede, ki so do žensk sovražni nalašč in premišljeno, bi morali za svoje besede in za njihove posledice odgovarjati.

Vsi, ki razumejo, kako globoko narobe, kako zavržno, pa tudi nespametno je potiskati ženske v tisti četrti vogal hiše, bi se morali zdaj, takoj upreti. V imenu milijonov pozabljenih izjemnih žensk, ki niso smele razviti svojih talentov, v imenu žensk, ki tega še vedno ne smejo, v svojem imenu, v imenu svojih hčera in sinov. Morali bi se upreti in zaustaviti norost, preden bo prepozno. Ali bolje zaustavljati norost: šalo za šalo, komentar za komentarjem, s spoštovanjem in z vsem, kar je res smešno, zato ker je pametno, ker je ljubeznivo in toplo, resnično, bosonogo in globoko človeško.

Kajti v družbi, ki sovraži, in to nas je uboga zgodovina zaman skušala naučiti že tisočkrat, pot vodi samo strmo navzdol.


Preberite še


Najbolj brano