Kriza prihodnosti: jutri je zdaj

Se mi zdi 15. 07. 2020, 13.17

Dovolj tega Narodnega doma, so rekli. Noben pameten človek se v teh zahtevnih časih nima volje in energije ukvarjati z nesmiselnimi zgodovinskimi polemikami. Treba je pogledati naprej, so rekli. Ampak vprašanje je, kaj je naprej. Kaj nas čaka za ovinkom? In kako naj pridemo tja, v tisto mitično prihodnost, ki si jo želimo zase, za svoje otroke in vnuke?

Ko gledamo, kako se kregajo partizani in domobranci, kako Slovenci in Italijani obkladamo eden drugega s Ščavi, Lahi, morilci in teroristi, se nam morda zdi, da imamo krizo preteklosti, da nas motijo nerazčiščene travme naših non in nonotov. In ker to mislimo, nenehno brskamo po novih metodah, protokolarnih, političnih, čustvenih gestah, filozofskih principih in izobraževalnih postopkih, s katerimi bi vendarle zaprli gnojno rano.

Kaj če se nam svetovno zlo in neumnost zdita vse večja le zato, ker sta dobro in pamet pustila prazen prostor? To je vprašanje, ki si ga je vredno postaviti.

Ampak kaj, če se zadeve lotevamo narobe? Kaj če nimamo krize preteklosti, ampak krizo prihodnosti? Kaj če se nekoliko mazohistično ukvarjamo z ideologijami in nasiljem minulega stoletja, da bi se izognili še veliko večji bolečini - soočenju z vprašanjem, kaj bomo počeli jutri.

Ta pogled nam sodobni evropski trenutek pokaže v popolnoma drugačni luči. Že vse od finančne in nato gospodarske krize se pritožujemo, da so v porastu ekstremistična gibanja, da se veča sovražni govor, da ljudje izgubljajo pamet z neosnovanim neznanstvenim skepticizmom do vseh in vsega, da se širita funkcionalna nepismenost in intelektualna otopelost. Kot da bi se vsi ti negativni pojavi razrasli ter zbrisali strpnost, kulturno odprtost, prehajanje znanja, osebno svobodo, spoštovanje do ustvarjalnosti in vse druge velike civilizacijske pridobitve, na katere smo tako zelo ponosni.

Ampak kaj, če se nazadnjaštvo v resnici ne širi? Temveč samo naravno leze v špranje in praznine? Kaj če se nam svetovno zlo in neumnost zdita vse večja le zato, ker sta dobro in pamet pustila prazen prostor? To je vprašanje, ki si ga je vredno postaviti. Predvsem takrat, ko se človek vrača iz Trsta. In predvsem zato, ker nam bo odgovor morda povsem spremenil smer.

Popolnoma pravilno bi bilo, da bi mlad človek v Sloveniji in v Italiji danes vedel, da je gorel Narodni dom, da bi vedel za Rab in Rižarno, za bazoviške junake in Črne brate, za povojne poboje, za težko usodo prebivalcev italijanske narodnosti, ki so ostali na jugoslovanski strani meje, za Goli otok, za Srebrenico in oblegano Sarajevo. In precej nezrelo je, da evropske družbe z vsemi svojimi politiki, diplomati, zgodovinarji in sociologi ne znajo oblikovati preprostih, strpnih in vključujočih sporočil o preteklosti, ki bi jih lahko posredovali prihodnjim generacijam. Še posebej v obmejnih območjih se zdi potreba, da se z mladimi pogovarjamo o zgodovini v sodobnem, živem jeziku, pereča. Ampak če nam pri tem manjka prihodnosti, je ta pogovor v najboljšem primeru brezplodna vaja, v najslabšem pa učna ura za nove ekstremizme. Nenehno odpiranje ran, valilnica za revizije trpljenja, ki je toliko bolj uporabno za politične manipulacije, kolikor bolj je oddaljeno.

Če italijanska in slovenska država z Narodnim domom mislita resno, razmislek o fundacijah, papirjih in nadomestnih lokacijah preprosto ni dovolj. Morali bi se začeti poglobljeni medsektorski pogovori o tem, kaj pravzaprav bo v stavbi. Koliko mladih ljudi bo za temi stenami dobilo službo, koliko novih idej na področju kulture, podjetništva, raziskovanja, športa, turizma bo v naslednjem desetletju dal ta center, ki je sicer vrnjen, a mora biti tudi nov. In ti pogovori bi se morali začeti jutri. Ne zaradi leta 1920, ampak zaradi leta 2120, ko bodo, če pomislimo, otroci, rojeni danes, precej mlajši kot je zdaj Boris Pahor. In se bodo, ob predpostavki, da se bo pričakovana življenjska doba povečevala, ravno dobro upokojili ...