Kdor je turist, pač ne more biti domačin

Biti turist je bil še pred tridesetimi leti privilegij. Zavist in občudovanje, ki so ju bili v naših deželah z nekonvertibilno valuto deležni Nemci s starimi mercedesi in Italijani ob mizah s šesthodnimi meniji, sta bila simptomatična. Naši lastni hoteli s steklenimi vrtljivimi vrati in rdečimi tepihi pred vhodi, oddaljeno glasbo s teras in pljuskanjem plavalnega bazena, so bili nekakšen vzporedni svet. Resničnost, ki je bila za večino običajnih smrtnikov povsem nedosegljiva. Ljudje, verjetno res bolj kontinentalci kot Istrani, so po Portorožu hodili s široko odprtimi očmi in začudenimi mislimi.

Seveda bi bilo veliko pretiravanje primerjati prebivalca jugoslovanske republike iz osemdesetih let prejšnjega stoletja z današnjim prebivalcem severne Afrike, srednje Amerike ali Tajske in Indonezije. Ampak osnovni nastavki so enaki. Napetost med turistom, ki je samozavesten in bogat ter išče sprostitev in užitek, in domačinom, ki je bolj ali manj reven in obremenjen sam s sabo ter išče službo, je življenjska situacija, ki se nenehno ponavlja. Pri čemer se je ena od predpostavk v zadnjih desetletjih, vsaj v Evropi, bistveno spremenila. Biti turist ni več položaj, ki bi ga pripadniki sodobnih generacij nosili z ne vem kako velikim ponosom. Ravno nasprotno. Človek, ki da kaj nase, noče več biti turist. Hoče biti vsaj popotnik.

Biti turist ni več položaj, ki bi ga pripadniki sodobnih generacij nosili s ponosom. Ravno nasprotno. Človek, ki da kaj nase, noče več biti turist. Hoče biti vsaj popotnik.

“Eeeeee, koliko moramo mi plačevati,” je sredi turistične sezone na premcu trajekta z glavo zmajeval dalmatinski uslužbenec srednjih let. V rokah je držal debelo vrv in skušal gostu na pomolu, morda Nizozemcu ali Belgijcu, ki je slonel na bitvi in z mobilnim telefonom snemal prihod ladje, zaman dopovedati, kaj pričakuje od njega. Tujec je kimal in se smehljal ter nikakor ni hotel razumeti, da mora ujeti vrv in jo vreči okrog bitve, na kateri je bil njegov razkošni nahrbtnik s skritimi žepi in podloženimi naramnicami. Tak, za popotnike. K sreči je od nekje pritekel star domačin s cigareto v kotičku ust in rešil zadrego. Začasno.

Na Hrvaškem, kjer so po ljudskih opažanjih zabeležili slabo, po uradni statistiki pa solidno poletno turistično sezono, se je pojavil zanimiv oglaševalski trend. Veriga samopostrežnih trgovin v angleščini in nemščini vabi obiskovalce naj “nakupujejo kot lokalci”. Mobilni operater jim svetuje, naj “se pogovarjajo kot lokalci” in proizvajalec piva obljublja, da je ravno njihov izdelek ključen za pristno lokalno-sredozemsko izkušnjo.

Logika je smešna. Prvič: če želi turist nakupovati kot domačin, mora imeti približno 800 evrov mesečnega proračuna, kolikor znaša povprečna hrvaška plača. Če želi govoriti kot domačin, se mora prepirati s šefom o večerni izmeni, iskati varstvo za otroka in prepričevati vodovodarja, naj pride popravit odtok v kopalnici, ter imeti vse tiste pogovore, ki jih pač imajo domačini po vsem svetu, ko niso na dopustu. In drugič: kdor se želi počutiti kot domačin, lahko to doseže z eno samo preprosto potezo - tako, da gre domov.

Seveda je lepo, če se človek, ko potuje, skuša potopiti v kraje, ki jih obišče, spoznati ljudi, občutiti vzdušje in razumeti kulturo. Ampak neumno je, če se skuša pretvarjati, da ni prišlek. Samega sebe in druge prepričevati, da je tako rekoč že napol Dalmatinec, Grk, Mehičan ali Maročan, ker se je naučil reči “hvala” in dober dan” ter pomežiknil gostom pri sosednji mizi v zakotni restavraciji, skriti v zadnji mestni ulici. Taki, za lokalce. Veliko bolj pametno je, da se vsak od nas, ko potuje, zaveda svojega položaja gosta. Da je spoštljiv, ampak zadržan. Da ločuje odpadke, varčuje z vodo in naredi vse, kar je mogoče, da ne okrni lepote krajev, ki jih občuduje. Ker smo v resnici vsi, s konvertibilno valuto ali brez, le tisti Nizozemec ob bitvi. Ljudje sveta, opremljeni samo s pametnim telefonom in neumnim nasmehom. 


Preberite še


Najbolj brano