Renato iz časa, ko so imeli drug drugega

Nona Lucija se je pred hišo ob murvi pogovarjala z markantnim moškim, ki me je spominjal na prastari hrast. Poleg visoke pojave sta že na daleč izstopali siva neurejena kozja bradica in baretka. Ko sva se približala, je devetdesetletni mož pribil: “On me ne zanima!” Nato se je obrnil proti moji spremljevalki in dejal: “Ampak vi ste tako lepi. Od kje ste?”

To je bil moj prvi stik z Renatom Ferrarijem. Renato je bil sin sestre slavnega arhitekta Maksa Fabianija, Italijan z nemško-slovenskim meščanskim poreklom. Leta 2002, ob najinem poslednjem srečanju v Kobdilju, mi je pri svojih 94 letih pripovedoval: “Rojen sem bil leta 1908 v Gorici na železniški postaji, ker je bil moj oče postajni načelnik. Z družino smo se v dveh letih po mojem rojstvu preselili v Trst, kjer smo ostali do leta 1915. Ko je izbruhnila vojna z Italijo, so mnogi bežali iz Trsta, tudi naša družina. Najprej smo šli v begunstvo v Avstrijo, od tam čez poletje v Opatijo in potem v Ljubljano.”

Preteklost ni čudežna pravljica, kjer nastopajo samo junaki in zlobneži. Potrebno je vložiti miselni napor, če jo želimo razumeti.

V Ljubljani je zaključil osnovno šolo in začel obiskovati gimnazijo, vendar je bilo med tem časom vojne že konec in s tem tudi njihove begunske izkušnje. Družina se je iz železniške postaje v Logatcu vrnila v Trst. “Na tej postaji smo začeli govoriti italijansko. Moje prve besede so bile: 'L'Austria non c’è più.' Tako sem prišel iz šole v nemškem jeziku na gimnazijo Dante Alighieri. Meni je ravnatelj posvetil dolgo pridigo, da bi mi dopovedal, da sem sedaj Italijan, da moram sedaj govoriti italijansko, in ko je končal, me je vprašal: 'Hai capito?!' in jaz sem odgovoril: 'Ja!'.”

Kot dvanajstletni deček je Renato leta 1920 na lastne oči videl, kako je v Trstu pogorel Narodni dom, stavba, na katero so bili tako ponosni tržaški Slovenci. V zaporu je Renato nekaj let kasneje pristal zaradi dopisovanja z bratrancem in antifašistom Lorenzom Fabianijem, sinom arhitekta Maksa. V času študija v Trstu se je leta 1926 namreč vključil v skupino antifašistov, ki je imela prav prek Lorenza povezavo z antifašisti v Milanu. Aretirali so ga konec aprila 1928, nekaj dni po velikem praznovanju ustanovitve mesta Rima 21. aprila: “Ključno pa je bilo pismo okoli velike noči, ko sem uporabil tudi dve slovenski besedi, in sicer, ko sem Rencija spraševal, ali so doma naredili presnice in šarke. Mislili so, da je to nek skrivni jezik, da so to šifre, in to je bil vzrok mojega zapora. Ko so preiskali mojo staro pisarno, se je oglasil vodja pisarne, tržaški Jud, ki me je zatožil, da imam spodaj, v kleti, še eno pisarno. Tako smo šli še v eno pisarno, ampak tudi tam niso dobili nič. Potem sem tega mojega sodelavca srečal po vojni v neki gostilni v Trstu in sem mu pljunil pred noge. Moj edini izbruh gorečnosti!”

Ko so ga po petih letih izpustili iz zaporov, se je kot učitelj angleščine zaposlil v Tolminu. Tam je bil od novembra do maja 1933. Ker je bilo to mesto ob meji s kraljevino SHS, so v Tolmin pošiljali bolj ali manj politično preverjene učitelje. Renata so spregledali. Po nekaj mesecih je ravnatelj šole dobil pismo od perfekta v Gorici, kako so ga lahko zaposlili v Tolminu, če pa je nevaren državni element, s pismom pa tudi ukaz za njegov odpust.

Pisati je Renato v Milanu pričel pozno. Svojo prvo in meni njegovo najljubšo knjigo je objavil leta 1975, Il gelso di Fabiani, Murva Fabianijevih. Preprosta in idealistična ljubezenska zgodba o njegovi noni Charlotti, materi Maksa Fabianija. Roman, v katerem zelo idealizira zgodovinski čas in ljudi, vendar lep, ker izhaja iz pristno-naivnega doživljanja ter verjetja, ki ga je Claudio Magris pred leti poimenoval habsburški mit in ki se danes najbrž še najbolje ohranja pri življenju v kakšni furlanski gostilni. Svojo zadnjo knjigo je Renato objavil leta 1998, pri 89 letih. Naslov izpove veliko: “Nudi di donne”. Pavle Merkù je nekoč v štanjelskem gradu hudomušno dejal, da sta z Renatom živela v času, ko niso imeli možnosti izbirati med rdečim in modrim avtomobilom, vendar so imeli nekaj, kar je danes izjemno in redko: imeli so drug drugega - delili so si življenja.

V Kobdilju sem Renata zadnjič obiskal oktobra 2002, dva meseca po tem je v Milanu zbolel. Na njegovo željo je bil nekega mrzlega decembrskega popoldneva istega leta pokopan v grobnici družine Fabiani, poleg none Charlotte in strica Maksa. Družinska grobnica je prislonjena na južno fasado cerkve sv. Gregorja v Kobdilju. V času, ko je prevladoval močan italijanski šovinistični nacionalizem in fašizem ter so slovenski in nemški napisi predstavljali nevarnost, je arhitekt Maks Fabiani na nagrobnem kamnu leta 1923 počastil svojo mater v nemškem, slovenskem in v italijanskem jeziku.

Preteklost ni čudežna pravljica, kjer nastopajo samo junaki in zlobneži. Potrebno je vložiti miselni napor, če jo želimo razumeti. “Kdor hoče razumeti, mora potrpeti,” je zapisal Jernej Šček v spremni besedi pravkar izšle knjige o tržaškem alpinistu in fašistu Emiliu Comiciju, ki je v Glinščici in Julijcih plezal z in ob Slovencih.


Preberite še


Najbolj brano