Naslednja kriza je (vedno) za ovinkom

Strah je mati narava v naša telesa najbrž vgradila z določenim namenom. Na tem mestu bi lahko razglabljali o strahu, ki je votel, okrog ga pa nič ni, a vendarle bi po vsej verjetnosti strah skozi tisočletja in tisočletja evolucije izginil, če ga človek ne bi potreboval za preživetje. Bil je odziv, tako si ga sicer le zelo poenostavljeno predstavljam, na določene signale iz okolja, ki bi lahko predstavljali potencialno grožnjo.

Danes so strahovi drugačni. Teme se resda ne bojimo več, praviloma nas ni strah globin morja, ker vemo, da v njih ni pošasti, pa tudi živali nas po vsej verjetnosti ne bodo napadle kar tako iznenada, z izjemo klopov in podobnih živalic.

Če je bilo med krizo treba delati več in bolje ter mogoče celo zastonj, da se iz nje izkopamo, je zdaj treba delati še več, zato da bomo na naslednjo pričakali pripravljeni.

Kar ne pomeni, da strah v naši družbi in v nas samih ni prisoten. Za razliko od naših prednikov se bojimo prihodnosti, ki je v naših očeh le malokrat lepša kot preteklost, vsekakor pa bolj razčlovečena in izjemno nepredvidljiva.

Mediji in informacije, ki jih na tak ali drugačen način dobimo, nam pri tem niti malo ne pomagajo. Ko so se posledice gospodarske krize, ki se je začela 2008, šele čez nekaj let pričele kazati v stvarnosti tudi tistih slojev, ki so praviloma bolj zaščiteni, in celo javnih uslužbencev, se je na veliko začelo govoriti o razlogih za pojav krize. Na polno se je udrihalo čez star domnevno bolj ležeren sistem, v katerem se ni nič delalo, danes pa zaradi tega čutimo posledice. Na zahodu počnejo vse drugače, zato so za razliko od nas tudi uspešni, bolj produktivni in konkurenčni.

Malodane vsak je postal strokovnjak za makroekonomska vprašanja in razglabljal o korakih, ki bi Slovenijo rešile negativne gospodarske rasti, kar naenkrat so se domala vsi spoznali na kompleksna vprašanja, kot je prodaja državnih podjetij in dokapitalizacija bank. Kar je seveda logično, saj ni nihče od stotine diplomantov, magistrov in doktorjev, ki jih letno natisnejo Ekonomska fakulteta v Ljubljani in podobne javne in zasebne fakultete po Sloveniji, ni ponudil prepričljivejšega odgovora.

Jasno pa je bilo, da se še bolj kot hudič križa bojimo famozne trojke, za katero se je izkazalo, da večina državnega zbora pravzaprav nima pojma, kaj to sploh je, in da je potrebno zategniti pasove. Kriza je bila med nami in prav nič ni kazalo, da bo kmalu in če sploh kdaj odšla.

Le peščica opazovalcev, ki svet gledajo iz drugačne perspektive, je že vse od začetka vedela, da je s krizo podobno kot z mačkom po prekrokani noči, za katerega prav tako ne manjka takšnih in drugačnih bolj ali manj nekoristnih zdravil. V resnici je najboljše zdravilo preprosto čas.

Čeprav na tem mestu ne bi omalovaževali pomena fiskalne in monetarne politike za gospodarska gibanja, se je težko vsaj deloma ne strinjati s temi stoičnimi opazovalci. Sploh v tako majhnem gospodarstvu, kot je slovensko. Tako kot je kriza prišla, je namreč tudi odšla. Kar naenkrat smo dosegli gospodarsko rast, stopnja brezposelnosti se je znižala na rekordno raven in človek bi mislil, da se je življenje vrnilo v ustaljene tirnice.

Pa se ni. Še dobro, da so nam po televiziji povedali, da živimo v blagostanju, kajti občutimo ga ne. Vsaj ne na delovnih mestih. Če je bilo med krizo treba delati več in bolje ter mogoče celo zastonj, da se iz nje izkopamo, je zdaj treba delati še več in bolje, zato da bomo naslednjo pričakali pripravljeni. Kajti prej ali slej bo prišla. Gospodarstvo se že ohlaja, novice iz Nemčije niso najbolj vzpodbudne, kriza je za naslednjim vogalom, pritisk pa vsa ta leta pravzaprav ni popustil.

Zato ni čudno, da nas je neprestano strah. Strah pred izgubo dohodka, dostojanstva, družbenih vezi in s tem pred prihodnostjo. Prestrašen delavec mogoče res ni najbolj srečen, a je gotovo precej bolj motiviran in požrtvovalen.


Preberite še


Najbolj brano