Ne ubij me, ga je prosila

Ubili ste mi očeta, ne ubijte sedaj še mame, je hlipala. Imela je dvanajst let in njena edina krivda je bila, da je molila k bogu, ki ni bil njihov, da je pisala z drugačnimi črkami, da je brala tudi zgodbe, ki jih oni nikoli niso. Ko so ustrelili mamo, so jih zmedle otrokove prošnje, naj vsaj njo pustijo živeti, a so ji prestrelili glavo. Zavili so ju v vreče za smeti in odvrgli.

Vse se je začelo nekaj ur pred tem. Drobna deklica, Aleksandra, je morala prav vse spremljati. In bilo je tako drugačno od njenega dotedanjega življenja. Ohranjene so fotografije družine, njenega očeta, mame, nje, njene mlajše sestrice in brata. Bili so srečni in posnetki kažejo, da so se imeli radi. Toda tega večera je v njihov dom vdrl njim nepoznan svet sovraštva, zlobe in izsiljevanja.

Prav te dni je minilo trideset let od uboja zagrebške družine Zec. Bil bi le spomin na njih, če zločina ne bi komentiral hrvaški predsednik Zoran Milanović.

7. decembra 1991 so se uniformirani moški pripeljali na Poljaničko ulico 22 v Zagrebu in parkirali svoje vozilo na pločniku pred njihovo hišo. Oče, bogat zagrebški veletrgovec z mesom, je skušal pobegniti, saj je vedel, da so prišli ponj. Preteči je uspel le dobrih trideset metrov, ko so ga z natančnimi streli v hrbet dokončno ustavili. Njegovo soprogo Marijo in hči Aleksandro so zvezali, odvlekli v kombi brez registrskih oznak in odpeljali v bližino planinskega doma Adolfovac na Sljemenu. Druga dva otroka, sedemletna Gordana in tri leta starejši Dušan, sta ostala živa, saj sta se uspela morilcem skriti v hiši.

Eden izmed sosedov je obvestil policijo. Nekaj dni kasneje so morilce tudi aretirali. Njihov naslov so dobro poznali. Na zagrebškem velesejmu je imela enota hrvaške paravojske, ki jo je vodil Tomislav Merčep, svoj dnevni kamp. Od tam so odhajali na kazenske pohode proti Hrvatom, ki so bili po njihovem mnenju premalo hvaležni novim hrvaškim oblastem, in proti Srbom, za katere so ocenili, da bi morali biti premožni. Merčep in njegovi seveda niso bili vojaki, ki bi spoštovali osnovne zakonitosti vojne, bili so zgolj psi vojne, ki so jugoslovanske vojne devetdesetih let razumeli kot priročno orodje, zaveso, za katero so lahko mučili, posiljevali, ropali in ubijali. Za njih pravil, zakonov ali moralnih zapovedi ni bilo. Imeli so državno dovoljenje za ubijanje.

Tu se je zgodil prvi nesporazum. Zagrebška policija je opravljala svoje delo po pravilih poklica. Merčepovo bando so zaprli. Toda ne za dolgo. Na zaslišanju so odklonili advokate, saj da so borci hrvaške države. Nato so priznali uboje in jih tudi natančno opisali. Prav to je bilo za preiskovalnega sodnika in tožilce dovolj. Ocenili so, da je bila osumljenim pripadnikom Merčepove enote storjena pravna krivica. Da so priznali umore brez prisotnosti odvetnikov in da so torej njihova priznanja nična. Na preiskovalnem nalogu pa je ostalo drobno navodilo sodnikom in tožilcem. Pisalo je, ne dotikajte se tega predmeta. Podpisan je bil V. Š. Takratni glavni hrvaški državni tožilec in tudi edini, ki bi lahko na preiskovalni nalog napisal takšno navodilo. Vladimir Šeks je kasneje zanikal, da bi se za inicialkama V. Š. skrival on. Toda tu se ni končalo.

Merčepu so omogočili tudi uvid v seznam imen in naslovov prič, ki so bremenile njegovo enoto. Obiskali so prav vse. Preiskava je bila ustavljena, priče so izginile ali nehale govoriti, morilci, ki so že vse priznali, se grozljivega uboja družin, niso več spomnili. Za Merčepa problema ni bilo več. Svojo zločinsko delavnico je zato razširil. Blizu mesteca Pakrac je oblikoval taborišče, v katerega so vozili izbrane žrtve in jih sadistično mučili ali ubili. Enota se je okrepila z novimi pripadniki in novimi simpatizerji. Merčep je bil imenovan za glavnega inšpektorja policije. Eden izmed njegovih, Siniša Rimac, pa za osebnega varnostnika obrambnega ministra Gojka Šuška. Dobil je čin polkovnika hrvaške vojske, predsednik države Franjo Tuđman ga je kasneje za junaška dejanja v času vojne odlikoval z visokim državnim odlikovanjem. Merčepove je ves čas ščitil, kljub temu da je formalno zahteval obnovitev procesa proti njim. Do preloma je prišlo jeseni leta 1995, na kongresu hrvaške vladajoče stranke, ko je Merčep, v nasprotju z Tuđmanovo voljo, kandidiral za člana najožjega strankinega vodstva. To je bilo preveč.

Prav te dni je minilo trideset let od uboja zagrebške družine Zec. Bil bi le spomin na njih, če zločina ne bi komentiral hrvaški predsednik Zoran Milanović. Da gre za grozno dejanje, da pa se sam spomni še več hujših, ki so jih storili drugi, ter da ne razume, zakaj obujati tragični dogodek, saj je družina - mislil je na preživela otroka - dobila od vlade enkratno odškodnino. Če pustimo neprimeren cinizem in predsednikovo zanikanje svetosti življenja ob strani, potem ostane vprašanje, na katera dejanja bi lahko Milanović mislil?

18. januarja 1992 so v vasico Šašići blizu Benkovca prišli vojaki Srbske Krajine. Vdrli so v hišo hrvaške družine Čengić, najprej ubili očeta Draga in 20-letnega sina Slobodana, nato mamo Nevenko in v njenem naročju zaklali petletnega sina Gorana. Morilci so bili leta 1995 aretirani, vendar kmalu tudi izpuščeni. S tem pridemo do ključnega vprašanja, ki ga hrvaški predsednik ne želi omenjati. Zakaj so oblasti ščitile zločince? Odgovor je preprost. Ker so bili zgolj izvajalci uradne državne politike. Dogovora, ki sta ga marca 1991 sklenila srbski in hrvaški predsednik, Slobodan Milošević in Franjo Tuđman. Dogovora o vojni kot sredstvu dokončne rešitve jugoslovanskega vprašanja. Dogovora o razdelitvi Bosne in Hercegovine in novi meji med vzhodom in zahodom. Etnično čiščenje prebivalstva je bilo cilj vojne. Tuđman je želel očistiti Hrvaško Srbov in Milošević se je s tem, ne takoj, toda kasneje, ko se je že odpovedal Kninu, tudi strinjal. Milanović o tem sporazumu ni govoril.


Preberite še


Najbolj brano