Kaznovanje vasice Ceranje donje

Današnja pripoved bo ostala brez svojega začetka in brez odrešujočega konca. Saj začetka ne moremo določiti brez premisleka vzrokov in posledic, vrste zaupnih pogovorov srbskega in hrvaškega predsednika, Slobodana Miloševića in Franja Tuđmana v letu 1991, konca pa ni mogoče določiti brez dnevnega in načrtnega potiskanja v pozabo njunih tajnih dogovorov.

Zgodbo lahko začnem le z opisom, da je vhod v vasico Ceranje donje, ki jo tvori le še nekaj zapuščenih, porušenih in požganih kamnitih hišk, do pred nekaj dnevi, do 9. septembra, označevala zgolj običajna rumena obcestna plošča. Večina vaščanov je, podobno kot iz ostalih okoliških zaselkov, vasi in mestec, zaradi strahu odšla v dolgi koloni istega dne, 5. avgusta 1995. Istega avgustovskega večera, ko je Milošević v Botićevi vili sredi prestižnega beograjskega naselja Dedinje govoril z zvestimi generali ter najzaupnejšimi uredniki televizij in časopisov. Prvim je sporočil oceno, drugim pa naročil, da je treba za uspeh hrvaške vojaške akcije Nevihta obtožiti Milana Martića in Radovana Karadžića, zapito in neuspešno vodstvo tako imenovane Republike srbska Krajine.

Župan je zaradi vojnih zločinov Miloševićevega režima in posameznikov odvzel državljanske pravice, pravico do maternega jezika in pisave celotni manjšini.

In istega večera, ko je, toliko sto kilometrov stran, na otočju Brioni Tuđman slavil padec Knina in svoje svetovalce in generale spraševal, koliko hrvaških državljanov srbske nacionalnosti, tistih ki širijo, kot je dejal, nevarno bolezen v hrvaški nacionalni enovitosti, je že odšlo na pot proti Bosni in Srbiji. Narediti moramo tako, je opisoval na sestanku vojaškega in političnega vodstva države nekaj dni pred začetkom vojaške operacije, da Srbi izginejo na način, ki ne bo puščal slabega vtisa, zato moramo omogočiti njihov pobeg.

Ploščo na vstopu v vasico Ceranje donje v zaledju Zadra so v ponedeljek znova označili z napisom Ubij Srbe ter velikim ustaškim U. To ni bilo naključje, niti dejanje hipne objestnosti. Ni bila trenutna jeza, kot je bil jezen Tuđman junija 1974, na svojo vikendaško sosedo Meto Gosah, ki mu je tistega dne prinesla v podpis izjavo o članstvu v počitniškem društvu naselja Špina pri Umagu, napisano v slovenskem jeziku. Tako, je napisal v svojem osebnem dnevniku, Slovenci načrtno naseljujejo hrvaško Istro in se zato jezil. Niti to ni bil znak veselja ob spominu na vojaško akcijo, kot se je na letošnjo obletnico in ob uradni proslavi veselila aktualna hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ko je skupaj z vojaškim orkestrom prepevala vojaške pesmi. Ne, to je bilo nadaljevanje kazanja nestrpnosti do hrvaških državljanov srbske narodnosti, ki smo ga letošnje poletje videli v Kninu, pa Zapužanah, Uzdolju, Đevrskama, Viškovu, Splitu, Supetru. Vsakega od teh brutalnih in tragičnih dogodkov letošnjega poletja bi lahko opisal posebej, iskal razloge in storilce, toda to bi nas peljalo stran od odgovora, zakaj ponavljajoče sovraštvo še toliko let po koncu vojn. Zato jih puščam njihovi obsodbi.

Ko je bil Ivo Sanader izvoljen za predsednika najmočnejše politične stranke in vlade, je ob začetku svojega mandata 6. januarja 2004 prišel v zagrebške prostore srbskega kulturnega društva Prosvjeta ter zbranim pravoslavnim vernikom voščil s Hristos se rodi ter oceno, da je ponosen, da je njegova vlada dosegla dogovor o sodelovanju s predstavniki srbske manjšine. Videti je bilo, da se je tega večera začelo novo obdobje in da je konec vojnega. Konec marca 2010 je razmeroma nepričakovano srbski predsednik Boris Tadić obiskal hrvaško počitniško metropolo Opatijo. Z gostiteljem, predsednikom Ivom Josipovićem, sta napovedovala nov čas in začetek reševanja vseh odprtih meddržavnih vprašanj. Junija 2016 sta v Subotici srbski predsednik Aleksandar Vučić in Kolinda Grabar Kitarović ob podpisu novih dogovorov o zaščiti srbske manjšine na Hrvaškem in hrvaške manjšine v Srbiji trdila, da bosta v izboljšanje odnosov med državama vložila tudi ves svoj politični ugled. A se ni zgodilo prav veliko. Odnosi med državama so danes zamrznjeni.

Pa vendar ne gre spregledati vsaj enega dogodka, ki posledično pojasnjuje tudi letošnji poletni čas nestrpnosti. 2. julija je hrvaško ustavno sodišče razsodilo o pobudi ocene ustavnosti statuta mesta Vukovar, ki jo je pred petimi leti vložil odbor za človekove pravice hrvaškega parlamenta. Sodišče je odločilo, da mora mesto brisati iz svojega statuta posamezna določila, ki zadevajo pravice srbske narodne manjšine o uporabi jezika in pisave. Sprememba, ki jo je zahtevalo ustavno sodišče, je bila razmeroma drobna. Dejansko je potrdila, da lahko dobijo poslanci mestne skupščine gradiva za sejo tudi v srbskem jeziku in v cirilici. In obenem določilo, to je bila novost, da za gradivo, napisano v jeziku manjšine, ni več potrebna pisna temveč zadostuje že ustno izrečena zahteva. In s tem drobnim korakom naprej ter s spoštovanjem pravnega reda in človekovih pravic bi se lahko tudi končalo.

Žal se ni, saj je 14. julija župan Vukovarja Ivan Penava sporočil, da odločitve in sodbe ustavnega sodišča ne bo spoštoval. Potem je začel pojasnjevati, zakaj ne. Da se sprašuje, kje so ustavne pravice ljudi, Hrvatov, ki so bili žrtve vojne, pravice njihovih družin in svojcev. Trdi, da v hrvaški državi nima pravic ogromna večina, ki tudi danes živi v Vukovarju in tiho čaka. Zato, je dejal Penava, je najprej treba rešiti temeljno vprašanje, vprašanje leta 1991 in šele potem govoriti o nekih drugih pravicah, na primer pravicah srbske manjšine. Naj počakajo, dokler, uporabil je izraz naši ljudje, ne pridejo do pravice in dokler Vukovar ne bo našel svojega miru. Župan je zaradi vojnih zločinov Miloševićevega režima in posameznikov odvzel državljanske pravice, pravico do maternega jezika in pisave celotni manjšini. Že nekaj dni kasneje, 18. julija, je župana sprejela hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović in ga nagradila za njegovo odklonilno stališče do sodbe ustavnega sodišča. Ker da odločitve župana ne more označiti kot nespoštovanje sodišča, temveč kot poziv k pravici, da Vukovar ozdravi svoje rane.

In potem je sledilo kaznovanje. Tudi vasice Ceranje donje.


Preberite še


Najbolj brano