Dan, ko je bil pripravljen državni udar

Njegova odločitev je bila popolnoma nepričakovana. Predsednik takratne Jugoslavije Janez Drnovšek je 27. septembra 1989 prosil posadko, naj letalo na poti iz ZDA proti Beogradu spremeni smer in najprej pristane v Ljubljani. V New York, bil je na rednem zasedanju Generalne skupščine OZN, je iz svoje pisarne dobival dramatična sporočila, da se lahko v času njegove odsotnosti zgodi marsikaj, tudi razglasitev izrednih razmer v državi.

Povod za takšno odločitev Janeza Drnovška je bila namera slovenske skupščine, da tistega dne sprejme vrsto ustavnih amandmajev ter z njimi določi tudi pravico do samoodločbe s pravico do odcepitve in popolne, tudi ekonomske suverenosti na svojem ozemlju. Takratne zvezne oblasti, zlasti predsedstvo SFRJ, so imele napačno izhodiščno oceno, da je mogoče demokratične procese v Sloveniji ustaviti z odstranitvijo posameznikov, najprej Janeza Janše leta 1988 in leto kasneje z odstavitvijo Milana Kučana ter osamitvijo Drnovška. Toda Majniška deklaracija je že bila sprejeta, bile so ustanovljene prve nove politične stranke, pri pisanju ustavnih amandmajev je aktivno sodeloval civilni Zbor za ustavo, dober mesec kasneje je bil zrušen Berlinski zid.

Kučan je bil morda najboljši v svojem političnem življenju. Poti nazaj več ni, je sporočal in vztrajal z argumenti.

Jugoslovanski obrambni minister, general Veljko Kadijević, se je nekaj dni pred tem vrnil z obiska v Moskvi. Bil je popolnoma razočaran. Pripovedoval je, da je velika Sovjetska zveza v razsulu in da predsednik Mihail Gorbačov ne obvladuje razmer v državi. Verjetno je prav na takratnih pogovorih prvič preverjal, ali lahko jugoslovanska armada računa na pomoč Moskve ob morebitni uvedbi izrednih razmer v Sloveniji in odstranitvi slovenskega političnega vodstva. Povsem določno je o tem spraševal na svoji tajni moskovski misiji 13. marca 1991, ko je prišel na pogovor k maršalu Dimitriju Jazovu. Pripovedoval mu je o jugoslovanskih politikih, ki se ne morejo odločiti in nameri vojske, da izvede državni udar. In čakal na odgovor, ali jo bo sovjetski vojaški stroj pri tem podprl. A očitno je bil sovjetski maršal takrat že dodobra zaposlen z svojimi načrti in je Kadijevića poslal domov. Ni še čas, mu je rekel. Takrat je bilo prvič slišati bolj kot ne govorice, da naj bi sovjetski maršal in jugoslovanski general ocenjevala možnost sočasnega vojaškega prevrata v Moskvi in v Beogradu. A vsaj do 19. avgusta 1991, ko je Jazov skušal z vojsko tudi dejansko prevzeti oblast, so se te možnosti zdele res samo govorice.

Vrniti se moramo nazaj k 27. septembru 1989, ko je Drnovška na letališču pričakal predsednik slovenskega predsedstva Janez Stanovnik. Povedal mu je, da so bili neuradno obveščeni, da je bila kljub Drnovškovi odsotnosti 25. septembra sklicana seja predsedstva SFRJ z eno samo točko dnevnega reda, obravnavo predloga slovenskih ustavnih amandmajev. In da je bila zahteva, naj povabijo tudi Stanovnika, zavrnjena. S sejo in novo obsodbo Slovenije se je namreč mudilo, saj je bil že dan kasneje napovedan nujen sestanek najvišjega foruma jugoslovanskih komunistov. Pripravljeni so bili tudi sklepi, ki bi jih morali sprejeti in dokončno preprečiti sprejem slovenskih ustavnih amandmajev. Milana Kučana so želeli prisiliti k umiku. Kadijevićeva ocena je bila, da ima jugoslovanska armada ustavno nalogo varovanja državne ureditve in da ima predsedstvo države kot vrhovni komandant nalogo izdati potreben ukaz. V kabinetu podpredsednika države Borisava Jovića je Kadijević, ki je bil tam dnevni gost, govoril o treh stvareh. Spraševal je, ali je Drnovšek kot predsednik državnega predsedstva sploh še lahko vrhovni komandant, trdil, da je najboljše takoj narediti vse potrebno za preprečitev glasovanja o ustavnih amandmajih v slovenski skupščini, ter ocenil in to je bilo ključno, da je nujno sprejeti tudi vse druge ukrepe, ki jih zna vojska uporabiti. Kadijević je sprejel nalogo priprave operativne akcije za, kot so dejali, zaščito države. 25. septembra je bila sklicana seja Sveta za zaščito ustavne ureditve. Potrdili so vse sklepe, ki jih je sprejelo predsedstvo države in poudarili zlasti, da je potrebno odložiti sprejem slovenskih ustavnih amandmajev.

Pa vendar se je nekaj zgodilo. Kadijević je bil na seji darežljiv s širokimi, dolgimi in s pojasnili nasičenimi stavki. Le o stvari, ki so jo vsi pričakovali, da jo bo izrekel, je bil zelo skop. Pravzaprav ni nič povedal o vojaški akciji in državnem udaru v Sloveniji. Kot da se je ustrašil lastnih ocen. Povedal je le, da bi bila vojaška intervencija ob sprejemanju ustavnih amandmajev v slovenski skupščini na meji ustavnosti in da je z vojaškim pučem potrebno počakati in videti, ali bodo spremembe ustave res sprejete. In da naj takrat oceno sprejetega najprej poda zvezno Ustavno sodišče. To je bilo za politične jastrebe, ki so že vohali kri, presenečenje in Kadijevićeva izdaja. Vendar jim je ostalo še eno orožje. 26. septembra je bila sklicana seja centralnega komiteja jugoslovanskih komunistov. Bilo je pozno popoldne, ko smo prišli v beograjski kongresni center Sava. Vzdušje ni bilo nič kaj prijazno. Kučan je bil morda najboljši v svojem političnem življenju. Poti nazaj več ni, je sporočal in vztrajal z argumenti. Po koncu seje je bilo jasno, da bo napovedani 14. kongres jugoslovanskih komunistov samo še zaključno dejanje, saj se je vse že zgodilo v noči s 26. na 27. september. Verjetno je tisto noč obstajal še poseben načrt, na primer, da bi nas pred vrnitvijo v Slovenijo vsaj za nekaj časa zadržali. V Ljubljano smo se vrnili 27. septembra zgodaj zjutraj. Milan Kučan je celo organiziral nekakšen zajtrk na letalu. Nekaj ur kasneje je predsednik takratne slovenske skupščine Miran Potrč na tiskovni konferenci povedal, da ne zvezno ustavno sodišče in ne jugoslovanska skupščina ne moreta spremeniti odločitev, ki bodo ta dan sprejete v Ljubljani, ter da za razglasitev izrednih razmer ni zakonske podlage. Jović je takoj po Potrčevem nastopu ponovno govoril s Kadijevićem. Imel je nov predlog. Naj Kadijević kot obrambni minister predlaga svetu za zaščito ustavne ureditve, ki ga vodi Jović, uvedbo izrednih razmer in vojaškega prevzema oblasti v Sloveniji. In bo takoj dobil potrebno državno soglasje. Ni še pravi čas, mu je odgovarjal Kadijević.

Predsednik Borut Pahor danes, 27. septembra 2019, pripravlja sprejem v počastitev 30. obletnice razglasitve amandmajev k Ustavi Socialistične republike Slovenije.


Najbolj brano