Arhitekt, ki je iskal skladnost in mir

Arhitekt Josip pl. Vancaš Požeški je verjel v Boga in prav tako v samosvojo lepoto dunajskega stavbeništva. Leta 1884 ga je takratna bosanska vlada povabila v Sarajevo in mu podelila naziv glavnega mestnega arhitekta. Najverjetneje je njegov izdelek tudi glavna mestna tržnica, ki jo je postavil na mestu nekdanjega sejmišča. Če sta Vencaš in njegov projektant August Butsch verjela, da je njen namen oskrba prebivalstva in da je tržnica tudi mesto druženja, da jo morata prav zato krasiti skladnost in ravnovesje, se je nekaj deset let po njuni smrti vse grozeče spremenilo.

Bilo je v času jugoslovanskih vojn, ko je glavna sarajevska tržnica, ki je ostala skorajda edino mesto, kjer si lahko še kupil hrano, postala mesto obupa, krvi in groze. Toda začnimo dan pred tem. 27. avgusta 1995 se je takratni bosanski predsednik Alija Izetbegović odpravil na zapleteno pot v Pariz. Najprej z avtom proti Mostarju in nato naslednji dan s helikopterjem v Split ter kasneje z letalom v francosko prestolnico.

Čas napada je bil natančno izbran. Ne samo zaradi ure, ko je bila tržnica polna ljudi, temveč tudi zaradi Izetbegovićevega potovanja. Načrtovalci so bili prepričani, da bo odpovedal pot v Pariz. Da bodo ustavili mirovna pogajanja in nadaljevali čas vojne. Čas, v katerem je vse dovoljeno.

Tam naj bi se srečal s francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom in imel nato sestanek s skupino, ki je pripravljala pogodbo o koncu vojne, tako imenovani daytonski sporazum. Ne vem, kdo ga je tisto jutro, 28. avgusta, tik pred odhodom iz Mostarja obvestil, ali njegove obveščevalne službe ali sin Bakir, ki je tistega dopoldneva na hrvaškem letališču v Puli čakal na polet proti Iranu, toda sporočili so mu, da se je zgodil grozen zločin. Da je bila tržnica - arhitekt in projektant sta jo poimenovala Markthalle, kasneje je postala zgolj tržnica Markale - ponovno granatirana. Da je umrlo veliko ljudi in da je veliko ranjenih.

Direktor slovenske varnostno obveščevalne agencije Sova Drago Ferš je nekaj ur kasneje predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku prinesel prve fotografije. Ko sem jih gledal, mi je bilo hudo. Eno izmed njih lahko tudi danes podrobno opišem. Na fotografiji je bil mlad moški, ki leži pred skladno urejenim vhodom na tržnico, ter gleda v svoje noge, ki jih več ni. In okoli njega veliko krvi. Z rahlo dvignjeno glavo gleda samega sebe brez nog. Pa je prišel na tržnico samo po malo hrane za družino.

Čas napada je bil natančno izbran. Ne samo zaradi ure, ko je bila tržnica polna ljudi, temveč tudi zaradi Izetbegovićevega potovanja. Načrtovalci so bili prepričani, da bo odpovedal pot v Pariz. Da bodo ustavili mirovna pogajanja in nadaljevali čas vojne. Čas, v katerem je vse dovoljeno. Premier bosanske vlade Haris Silajdžić mu je predlagal, naj se takoj umakne iz vseh dogovorov in pogajanj. Njuni odnosi že nekaj mesecev niso bili več idilični. Silajdžić je že konec leta 1994 ocenil, da je čas za postopen Izetbegovićev umik. Ključna točka spora je bilo ustavno določilo, po katerem sta vojska in zunanja politika države podrejena neposredno predsedniku države in ne vladi. V ozadju pa se je skrivalo veliko bolj pragmatično vprašanje o ravnanju z nepreglednimi količinami denarja, ki je prihajal v Sarajevo.

Vsi njuni spori, tudi zaradi verskega integralizma, ter Silajdžićev protestni odstop z mesta predsednika vlade so bili tega avgustovskega dne, ko so granatirali glavno mestno tržnico, ponovno aktualni. Sporočila o pritisku, naj se Izetbegović umakne iz mirovnih pogajanj, so prišla tudi v Pariz, kjer so ga pričakovali, in Washington. Pa vendar se je predsednik odločil in odpotoval. Iz Mostarja v Split in nato v francosko prestolnico.

Dan kasneje ga je s potrebnim državniškim spoštovanjem sprejel predsednik Chirac. A vendar Izetbegoviću ni mogel povedati tistega, kar je pričakoval, da bodo najvplivnejše države sveta kaznovale krivce pokola na tržnici Markale. Chirac mu je lahko samo povedal, da so vsi operativni načrti letalskih napadov na položaje, s katerih obstreljujejo Sarajevo, pripravljeni, vendar da Američani oklevajo. Izetbegović je vedel, da samo s tem sporočilom ne bo mogel ustaviti Silajdžićevih zahtev po takojšnjem umiku z mirovnih pogajanj. Nekaj ur tistega dne, 29. avgusta 1995, je kazalo, da so tisti, ki so ukazali granatiranje sarajevske tržnice, uspeli. Nato je sledil preobrat.

Ameriško veleposlaništvo v Parizu, obsežen kompleks zgradb na Rue du Faubourg Saint-Honore, je bilo istega dne zvečer mesto novega Izetbegovićevega sestanka z ameriškimi in evropskimi mirovnimi posredniki. Veleposlanica Pamela Harriman je predsednika pričakala pred vhodom. Toda ključne so bile naslednje minute. Ko je Izetbegović vstopil v veleposlaničine pisarne, je najprej zagledal ameriškega mirovnega odposlanca Richarda Holbrooka, ki je govoril po telefonu. Holbrook mu je pomahal v pozdrav in ga vabil, naj se mu pridruži pri telefonskemu aparatu. Povedal mu je, da govori z namestnikom ameriškega državnega sekretarja Stobom Talbottom, in mu predal slušalko. Talbott mu je povedal, kar je Izetbegović želel slišati. Da pozna njegove dileme, a da mu zagotavlja, da “včerajšnji zločin ne bo ostal nekaznovan”. In da so pripravljeni na zračne napade na položaje vojske Radovana Karadžića.

Evropski mirovni posrednik, visoki švedski politik Carl Bildt, je opravil drugi del naloge. Poklical je srbskega predsednika Slobodana Miloševića s sporočilom, da sarajevski zločin ne bo ostal brez odgovora. Dejansko pa ga je zanimalo, ali ne bo tovrsten odgovor tudi povod, da se Milošević umakne iz mirovnih pogajanj o koncu vojne v Bosni. Vendar Miloševića ni zanimalo, kaj se bo zgodilo s Karadžićem in njegovo vojsko, vztrajal je pri nadaljevanju pogajanj.

Znotraj administracije ameriškega predsednika Billa Clintona si niso bili edini, kaj bodo ob pričakovanih mirovnih pogajanjih prinesli letalski napadi na položaje bosanskim Srbov. Zato sta bila oba telefonska pogovora, Talbottov in Bildtov, tako pomembna. Generala Bernarda Janviera, ki je imel pooblastilo OZN za morebiten ukaz za začetek letalskih napadov, tistega dne ni bilo v Zagrebu, bil je na poročnem slavju svojega sina. Zato je vse odločitve začasno prenesel na generala Ruperta Smitha, ki je bil nastanjen v Sarajevu. Tudi generalnega sekretarja OZN Butrosa Butrosa-Galija ni bilo v službi, zadržali so ga v bolnišnici, zato je svetovno organizacijo tiste avgustovske dni vodil njegov namestnik Kofi Anan, ki je dobro in brezhibno razumel ameriški namig, naj generalu Rupertu preda tudi ključ odločitve za začetek letalskih napadov.

Izetbegovićev sestanek v ameriški ambasadi v Parizu se je okoli enih zjutraj, bil je že 30. avgust 1995, bližal koncu, ko so iz Washingtona ponovno poklicali Holbrooka. Ko se je vrnil k mizi, je lahko bosanskemu predsedniku sporočil, da se bodo letalski napadi na položaje bosanskih Srbov začeli v nekaj urah.

1. novembra 1995 so se v ameriški vojaški bazi v mestu Dayton začela mirovna pogajanja. Delegacije so vodili Slobodan Milošević, Franjo Tuđman in Alija Izetbegović.

Sarajevsko tržnico so nekaj let po koncu vojne obnovili.


Najbolj brano