Kje smo pri kadrovanju? Na robu Balkana.

V zadnjih tednih se je v medijih pojavilo kar precej zapisov o kadrovskem cunamiju, ki se dogaja v družbah s prevladujočim državnim lastništvom. To ni nič čudnega in niti novega. Prevzem oblasti nad državnim kapitalom je eden od ciljev tistih, ki želijo prevzeti oblast. Vsaj pri nas je tako, verjetno pa tudi drugje. Zato se v času po volitvah vedno dogajajo kadrovske turbulence, pogosto na zelo grob način in neupravičeno. Morda je edina izjema novomeška Krka, kjer kljub visokemu državnem deležu družbo od osamosvojitve vodita samo dva direktorja in še ni nikoli bila deležna resnega napada državnih uradnikov.

Znano je, da je politično kadrovanje nekaj, kar državi praviloma škodi, in to iz več razlogov. Prvi je zagotovo ta, da glavne vloge pri kadrovanju ne igra stroka, temveč politična pripadnost. Direktor zato pogosto ni najboljša izbira in družba že zaradi tega posluje slabše. Cilj namreč niso optimalni poslovni rezultati, temveč upoštevanje interesov tistih, ki v družbi kadrujejo. V takšno družbo se naselijo mnogi “zaslužni”, ki je sicer od znotraj ne bi videli. Takšna podjetja so pogosta polna dobrih delovnih mest, na katerih se prodaja megla. Na koncu se dogaja še negativna selekcija kadrov. Danes imeti stolček v državnem podjetju ni ravno nekaj stabilnega in človek bo tam težko dočakal upokojitev. Verjetno ga bo odnesla kakšna sprememba na volitvah. To je seveda paradoksalno, saj naj bi bilo državno lastništvo najbolj stabilno, vendar se izkaže, da je pravzaprav najmanj. Če pri običajnem podjetju velja, da sprememba lastnika pomeni tudi spremembo direktorja, pri državnem to vlogo igrajo volitve. Direktor se mora za svoj obstoj bolj ukvarjati s političnim lobiranjem kot z menedžmentom družbe. In nekaterim to uspeva, kar je pravzaprav katastrofa. Ker so postala takšna mesta preveč spolitizirana, se marsikdo odreče tovrstnim ambicijam, ker ne želi klečeplaziti pred različnimi aparatčiki, ki danes v bistvu vladajo in pravzaprav sploh niso bili izvoljeni.

Če pri običajnem podjetju velja, da sprememba lastnika pomeni tudi spremembo direktorja, pri državnem to vlogo igrajo volitve. Direktor se mora za svoj obstoj bolj ukvarjati s političnim lobiranjem kot z menedžmentom družbe.

Dejstvo je, da politike ne vodijo izvoljeni ljudje - poslanci, temveč strankarski ljudje, ki pogosto sploh niso kandidirali na volitvah ali pa so bili poraženi. Na splošno sicer velja, da kapital in politika delujeta z roko v roki, vendar pri nas - vsaj zdaj - ni ravno tako in prevladuje politika. Poudariti je treba, da navedeno ne velja le za državne projekte. Morda je ta vzorec še bolj viden na ravni lokalnih oblasti in “njihovih” družb, kot so kakšna komunalna in podobna podjetja.

Kaj storiti? Verjetno ni pomoči. Vemo, kakšne so mednarodne smernice, ki zahtevajo ločitev politike od upravljanja premoženja. To se sicer pri nas naredi, vendar v praksi ne deluje. Zakaj? Zakoni so pogosto premalo. V nekaterih družbah jih spoštujejo, v drugih jih obidejo. Zato, na primer, kljub podobni zakonodaji še nimamo izvajalca za drugo cev predora Karavanke, Avstrijci pa so svoj del že skoraj končali. Očitno je zakonodajni okvir premalo, glavna stvar sta etika in morala družbe. Dokler zmaga na volitvah pomeni plen, ne pa delo v dobro drugih, potem zakonodaja pomaga bolj malo. Takšno je stanje družbe. Ne samo politikov, takšno je razumevanje večine ljudi, ki bi se tudi sami obnašali tako, če bi bili na oblasti.

Stanje pri nas verjetno ni najslabše na svetu. Verjetno smo tam, kot pri vseh stvareh. Na robu Balkana. Boljše kot pri njih, slabše kot severno in zahodno od nas. Ali se stvari slabšajo? Upajmo, da ne. Če pogledamo malo v zgodovino, ugotovimo, da je bil pred leti nekaj časa predsednik uprave Telekoma Marjan Podobnik. Danes tako globoko kljub vsemu ne gremo, saj pritisk javnosti nekoliko le zaleže. Je pa verjetno danes večji problem v nezaupanju, ki ga je pri nas ogromno. Ljudje politiki ne verjamejo in ne verjamejo tistemu, ki ga je postavila politika. Dvomijo, da je strokoven, da se lahko upre političnim pritiskom, da ga ne bodo odstranili, ko ne bo pel po njihovih notah in še kaj. Zato bo moralo preteči še mnogo vode, preden se bo stanje popravilo. Žal. Skratka, če ste tovrsten direktor, računajte, da ne boste večni.

Leon Klemše

je direktor družbe Modra Linija Holding

---

---