Zaščitena živila so za na krožnik, ne za arhiv

Vključevanje kmetijskih pridelkov in živil v sheme kakovosti ima številne pozitivne učinke. Pridelovalci s tem dosežejo prepoznavnost, zagotovilo o poreklu in kakovosti ter praviloma višjo prodajno ceno, za potrošnike pa so zaščitne znamke načeloma zanesljiv kažipot pri nakupu. Seveda ne za vse, saj so tudi pri živilih ključni dejavniki nakupa različni. Del potrošnikov vodi zgolj cena, ti so najpogostejši in najlažji “plen” velikih prehranskih sistemov, ki ponujajo lično zapakirano predelano hrano. Del jih vključi v nakupovalno odločanje še kak drug razlog, denimo ekološki znak ali priporočilo zaupanja vrednega vira, del pa jih sledi načelu “ko vem, kaj jem”. Njihove nakupovalne odločitve sledijo tako izkušnjam kot novim iskanjem, predvsem pa kakovosti in pogosto tudi neposredni izkušnji s pridelovalcem. Slednja skupina je majhna, a za identiteto pridelkov in identiteto območij pridelave, pa tudi za širjenje kakovosti in zavedanja o njej, pomembna in vplivna.

Slovenija je sicer uvedla nekaj nacionalnih shem kakovosti, a so univerzalne in primerljive predvsem tiste na evropski ravni. Na področju hrane je v EU zaščitenih več kot 1500 pridelkov oziroma živil, še nekaj več kot 100 izdelkov iz drugih držav ima evropsko zaščito. Ni odveč ponoviti, da je najvišja stopnja zaščite ZOP (Zaščitena označba porekla), ko tako pridelava kot predelava potekata na opredeljenem geografskem območju, pri ZGO (Zaščitena geografska označba) poteka vsaj ena faza, pri ZTP (Zajamčena tradicionalna posebnost) pa gre za opredelitev postopka.

Za nekatere slovenske izdelke, zaščitene v EU, je škoda, ker jih ni na tržišču. Nanoški sir je najbolj v nebo vpijoč primer, saj je šla v nič cenjena in ugledna blagovna znamka.

Slovenija ima 26 vpisov na evropski seznam, potica čaka na odobritev komisije, še nekaj zadev pa je v pripravi. Med njimi naj bi se dvema čezmejnima, družno s sosednjo Hrvaško zaščitenima pridelkoma, oljčnemu olju Istra, ki je drugo slovensko ZOP oljčno olje, in istrskemu pršutu, pridružila še istrski med in istrska klobasa.

Za nekatere slovenske izdelke, zaščitene v EU, je škoda, ker jih ni na tržišču. Nanoški sir je najbolj v nebo vpijoč primer, saj je šla v nič cenjena in ugledna blagovna znamka. Nekaterih izdelkov je tako malo, da se certificiranje niti ne izplača in ostajajo zgolj zgodba na papirju, nekateri pa so po zaščiti doživeli renesanso, denimo kranjska klobasa in na drugem koncu Slovenije prekmurska šunka.

Evropska zaščita je zahteven projekt, saj mora biti zanjo pripravljen zajeten in utemeljen elaborat. Zato je škoda, če zmanjka energij za certificiranje in označevanje izdelkov, še zlasti, ko gre za ZOP. Tako je denimo z istrskim pršutom, ki ga ni na našem tržišču, suši ga zgolj nekaj hrvaških pršutarjev. Istrsko klobaso, kakršno naj bi zaščitili, pri nas izdeluje kar nekaj ljubiteljev, a imajo papirje, da jo smejo ponuditi gostom, le trije, med njimi pa zgolj eden tudi za prodajo v trgovinah.

Pridelovalci in izdelovalci zaščitenih pridelkov in živil so se nedavno povezali v konzorcij za skupni in temeljitejši nastop. To bi moralo pomeniti zlasti razširitev ponudbe in oživitev hirajočih blagovnih znamk, pa tudi spodbudo za oblikovanje novih. Pri istrskih mesninah, denimo, bi smeli pričakovati podporo tako lokalnih skupnosti kot države. Ne le pri papirjih za Bruselj, temveč predvsem pri izdelavi klobas (in istrskih pršutov) za dodano vrednost v prehranski pestrosti, identiteti Istre in nenazadnje pri turizmu. Še zlasti zato, ker na tem območju ni večjega mesno-predelovalnega obrata, kot so denimo na Krasu, ki bi lahko zastavil hrbtenico za te vrste projekt, vse bolj pa se bo krepil butični turizem, ki take vrste izdelkov nujno potrebuje.

Primorski pridelovalci ponujajo kar pisano košaro na ravni EU zaščitenih pridelkov in izdelkov. Če se bo udejanjila zamisel o skupnem in bolj temeljitem nastopu, o medsebojni podpori in spodbujanju, utegne biti kmalu še bogatejša.


Preberite še


Najbolj brano