Terase so koronski dodatek za rajo

Začetek odpiranja gostinskih lokalov z včeraj uveljavljenim dovoljenjem za delovanje teras z zelo strogimi pogoji, je deležen mešanih odzivov. Veliko časa je minilo od sredine oktobra, ko so smele slovenske gostilne nazadnje sprejemati goste. Kasneje je “prleški sendvič” nekoliko razhrahljal ukrepe za boj proti epidemiji v gostinstvu, saj je bilo kar naenkrat mogoče obedovati zunaj iz poslovnih razlogov. Dvojna merila še veljajo: državljani s poslovno davčno številko se lahko srečujejo v jedilnici, za vse ostale je terasa. Novo rahljanje prepovedi in zapovedi v gostinstvu je sicer sprejeto z nekoliko olajšanja, a tudi z veliko skepse in nelagodja.

Simboličnost včerajšnjega odprtja (nekaterih) teras gostinskih lokalov je večplastna in večsmerna. Govori o nejeveri in dilemi, ali smo na poti k normalizaciji in vračanju v čas pred korono ali pa smo soočeni z novo realnostjo in novimi pravili, ki bodo krojila vsakdan prihodnosti. Povedno je tudi to, da se je veliko, pravzaprav zelo veliko gostincev odločilo, da bodo še nekoliko počakali, da vidijo, ali je sedanje odprtje zgolj kratkoročni ukrep epidemiološke stroke in še en kamenček v mozaiku nepredvidljivosti ali pa gre vendarle za nov začetek. Razlogov, zakaj veliko gostincev ne začenja na prvi dan dovoljenega odprtja je več: ker pač nimajo terase, ker bi težko zadostili omejevalnim zapovedim, ker ni znano, ali bo sprostitev trajala dlje, zato je riziko nabave pokvarljivega blaga velik, razlog je lahko računica, da bi odprtje povzročilo prevelik razkorak med prihodki in stroški, gostov iz tujine še ne bo, za zdaj niti iz Ljubljane, nenazadnje pa je lahko razlog tudi ugotovitev, da gostom ne bi mogli nuditi željene in pričakovane ravni storitev in doživetij.

Rešitev, kot je sedaj, ni zares dobra. Tolažba, da bo boljše, če bomo pridni, pa je ponižujoča. Pravila naj bodo usklajena, sorazmerna in jasna, potem se da delovati skladno z njimi.

Odprti lokali, druženje, pogled v oči, ne v kamero, vrvež, smeh, skodelica dobre kave, poživljajočega čaja ali okusnega vina in še kaj so sestavni del vsakdanjika, kakršnega smo bili vajeni. Ugovor, da se da preživeti brez lokalov in da gostinstvo ni nek zares vitalen del družbenega delovanja, ni na mestu. S takšnimi vatli lahko svet zazibamo v egalitaristično sivino: industrija naj proizvaja le en avtomobil, saj je bistveno, da pridemo s točke A na točko B, obleke bi lahko imeli po en model za otroke, ženske in moške, važno je, da smo čisti in da nas ne zebe, jedli bi zgolj zato, da nismo lačni, tudi če vsak dan enako hrano, pili pa vodo, da pač ne dehidriramo.

V državi, ki želi biti prijazna tako do domačinov kot do obiskovalcev, ki se deklarira za zeleno, zdravo in trajnostno, ima gostinstvo posebno vlogo. V njem so združene prav vse točke razvojnega koncepta. Gastronomija pa še zdaleč niso zgolj gostilne, temveč dolga veriga od njive do krožnika. Njen začetek je veliko prej prej, v tradiciji, tehtnem razmisleku kaj in zakaj pridelovati, da bo uglašeno s pričakovano ponudbo in seveda tudi kako, da bo hrana zdrava in čista. Gostilne so najboljše izložbeno okno in laboratorij okusov. Tam se oblikujejo novi trendi, ki se od iskalcev selijo k sledilcem, v takšni ali drugačni obliki pa slednjič postanejo naš vsakdan in naši novi običaji.

Slovensko gostinstvo je pred krizo, predvsem pa po letu 2015, raslo hitro, hitreje od nastanitvene dejavnosti. V zadnjem predkoronskem letu, torej 2019, je bila njegova rast 8-odstotna, večala se je dodana vrednost na zaposlenega, zaposlovalo je prek 40.000 ljudi, verjetno pa še precej več, če bi vključili vse prekarce, sivo, črno in še kako drugače zaposlene, ki so pomagali reševati sezonske vrhunce.

Po ocenah je zaposlenih v gostinstvu zdaj krepka četrtina manj, prihodki so padli neskončno, nedelovanje gostinstva pa pesti celotno gastronomsko dobaviteljsko verigo. Za gostinstvo so ključne večerje, za vinarje in druge dobavitelje pa delujoči lokali, ugotavljajo v sosednji Italiji. Zelo podobno je pri nas. Rešitev, kot je sedaj, ni zares dobra. Tolažba, da bo boljše, če bomo pridni, pa je ponižujoča. Pravila naj bodo usklajena, sorazmerna in jasna, potem se da delovati skladno z njimi. Saj vemo, da je tu nekje virus in da moramo biti previdni.


Preberite še


Najbolj brano