Življenje je loterija
“Si yo fuera Maradona viviría como él”
Manu Chao
(Če bi bil Maradona, bi živel kot on).
Najlepši gol v zgodovini nogometa ni tisti, s katerim je Diego Armando Maradona na svetovnem prvenstvu v Mehiki povozil angleško moštvo in žogo porogljivo poslal na dno mreže, temveč tisto, kar je storil štiri minute pred tem. Nekorektna gesta, z “Mano de Dios”, maščevanje za izgubljeno argentinsko vojno na Malvinskih otokih/Falklandih, za tisoče mladih življenj, ki jih je tja v pogubo poslala zločinska vojaška hunta. Nacionalistični zanos in maščevanje ljudstva, prepričanega, da je od vedno moralo trpeti kolonializem in mora ječati pod peto velikih sil. Maščevanje, ki se ni udejanjilo s topovi, temveč zahvaljujoč nogometu. Od tistega trenutka je lik Maradone prenehal biti podoba velikega, nemara največjega nogometaša vseh časov: postal je pravi kolovodja naroda. Otrok iz revne družine, ki je živela iz rok v usta, je, ne da bi ga skrbelo, ali bo to koga razdražilo, solidariziral z Materami s trga Plaza de Mayo, ki so od Argentine zahtevale odgovor, kam so izginili njihovi sinovi v času vojaškega režima. Bil je mladenič brez dlake na jeziku.
A kot kakšen grški bog ni hotel biti vzor nikomur. Zelo daleč je bil od modela vselej politično korektnega, popolnega športnika z izklesano figuro. Za vse to je plačal.
Ni se moglo izteči drugače, kot da je zaigral za Napoli. Barcelona je bila zanj pretesna; preveč discipline, pa katalonska mentaliteta, toga in nepripravljena prenašati njegove muhe. Ni bil klasičen, bled šampion, ki bi dajal gole, predvsem pa bil tiho. V Neaplju se je počutil kot doma, mesto ga je oboževalo in mu je bilo pripravljeno odpuščati. Ko je prispel, je nad mestom še visela senca kolere, ki jo je severna Italija povezovala z družbeno zaostalostjo, revščino in endemično zaostalostjo te pokrajine. V državi, kot je Italija, kjer je nogomet bil in ostaja veliko več kot šport (Berlusconi je tudi zahvaljujoč Milanu zgradil svoj politični imperij), je zmaga Napolija v seriji A pomenila ne le športni podvig, temveč tudi svojevrstno maščevanje bogatemu in močnemu severu.
No, medtem je snifal koko, hodil na zabave, treniral kadar je hotel, se bratil s kamoro, predvsem pa za ekipo - zmagoval. Napolitanci so ga ljubili, prav tako tudi njegovi soigralci. A kot kakšen grški bog ni hotel biti vzor nikomur. Zelo daleč je bil od modela vselej politično korektnega, popolnega športnika z izklesano figuro. Za vse to je plačal. Na svetovnem prvenstvu 1990 je bil najbolj osovražena oseba v Italiji, ker je napolitanske navijače pozval, naj podprejo Argentino, ki se je za vstop v finale borila z Italijo. Dejal je, da je reprezentanca njegove države simbol revnih proti bogatim, enako kot je to bil Napoli, ko se je spopadal z Juventusom ali Milanom. Že po nekaj mesecih je prišlo do prisluškovalne afere, ki naj bi razkrila njegovo vpletenost v mrežo prostitucije, kmalu pa je bil pozitiven še na kokain. Nemudoma je bil diskvalificiran. Sistem, ki ga je varoval, se je stopil kot lanski sneg. Vnovič se je pojavil leta 1994, ko je znova postal zvezda Argentine na svetovnem prvenstvu v ZDA. Nogomet ga je potreboval, da bi dal nekaj leska svetovnemu prvenstvu, ki se je odigravalo v državi, kjer za nogomet prav nikomur ni bilo nič mar. On pa je še naprej s kritikami zasipal vrhove nogometnega sveta. Še en protidopinški test in še en odvzem pravice do nastopanja (sic!). Tokrat je bil pozitiven na steroide, ki so mu pomagali bliskovito shujšati pred svetovnim prvenstvom.
“Predstavljaj si, kakšen igralec bi bil, če ne bi užival koke,” je rekel Emirju Kusturici v slavnem dokumentarcu, ki ga je ta posnel o njem. Postal je prijatelj Fidela Castra, ki ga je imel za očeta, prav tako se je postavil na stran vseh interpretov novega južnoameriškega socializma: od venezuelskega Chaveza do brazilskega Lule in bolivijskega Eva Moralesa. Šel je tako daleč, da je ob vrhu dveh Amerik novembra 2005 na trg v Mar del Plati pripeljal na desetine tisočev ljudi, ki so protestirali proti Alci, prostotrgovinskemu sporazumu, ki so ga vsilili Američani. Tedaj se je pojavil v protibushevski majici, kjer je bila črka “s” v imenu ameriškega predsednika zamenjana s svastiko. Njegova stališča so Američane tako razjarila, da so mu leta 2013 ob prihodu v Orlando, kamor je v Disneyland peljal otroke in vnuke, odrekli vstop v državo in ga nagnali domov.
Njegovo krsto pred Caso Rosado je spremljala množica, ki je v neskončno dolgi vrsti čakala ure in ure, da se mu je lahko poklonila. V Argentini, domovini peronizma in populizma.
Deček iz revne soseske je umrl v prelepi vili v najbogatejši in najbolj elegantni četrti Buenos Airesa, vendar ni nikoli postal del njenega družbenega razreda. Nikoli se ni obnašal kot novopečeni bogataš, ostal je fantek, vzgojen v baraki v Villi Fioriti, v bedi in revščini, zaradi česar se je bolje počutil v španskih četrtih Neaplja, v Gazi ali Sowetu kot pa na Manhattnu ali v prestižnih predelih velikih mest. Vse to pojasnjuje, zakaj na znani grafiki vidimo njegov obraz pod strganim plakatom Che Guevare.