Zasluge in odgovornost

Gre za prednosti in slabosti neučinkovitega sistema zaščite avtohtonih narodnih skupnosti, ki ga je vzpostavila Ljubljana. Le nekajkrat se zgodilo, da so parlamentarni zastopniki Italijanov in Madžarov imeli čast in breme zasijati v pozornosti žarometov. Zgodilo se je leta 1997, ko sta njuna glasova skupaj z demokrščanskim prestopnikom ravnovesje obrnila v korist levosredinske opcije in pripomogla k vnovični potrditvi Janeza Drnovška na čelu slovenske vlade. Pozornost je nato kmalu ugasnila, tudi zato, ker je veščemu politiku uspelo okrog sebe zbrati trdno večino, ki ni več slonela na glasovih poslancev obeh avtohtonih manjšin. Zdaj pa se domet tistih, ki vladajo, ne zdi enak in tako smo priča obratnemu procesu. Parlamentarna večina ni več čvrsta. Vlada ne more več z gotovostjo računati na večino v državnem zboru, zato glasova predstavnikov manjšin še kako štejeta pri preživetju Janše in njegovih.

Zadnje tedne se je Felice Žiža, poslanec italijanske skupnosti, spet srečal s svojimi volivci v Piranu in Kopru. Izolski zdravnik je govoril o covidu-19, pojasnil je, da je edina rešitev cepljenje in tako skušal opogumiti dvomljivce. Za politične opazovalce pa je bilo na teh srečanjih ključno vprašanje, kaj bo povedal o svojem sodelovanju z vlado. Parlamentarec je dal vedeti, da njegova podpora izvršni oblasti ni brezpogojna, še posebej ko gre za ideološke teme, posebej natančno pa je pojasnil, da ni naloga manjšinskih poslancev rušiti vlado. Sporočilo je bilo jasno: kdor išče glasove, ki bodo zrušili Janšo, naj jih najde drugje. Poslančevo vedenje zadnje dni v parlamentu to zgovorno potrjuje.

Zagotovo pa ambicija poslanca in italijanske manjšine ni, da bi igrala vlogo v slovenski politiki ali da bi se lotevala strateškega razmišljanja o tem, kam vlada pelje državo in kakšen bo dolgoročni učinek politik, ki jih ta udejanja.

Poslanci manjšin so vselej ali skoraj vselej sodelovali z vsako vlado. Tako so tudi tokrat z desnosredinsko vlado podpisali klasičen sporazum o sodelovanju. A v trenutku podpisa nihče ni mogel predvideti, kakšni premiki se bodo zgodili v slovenski politiki, še manj pa, kako negotovo bo ravnotežje, na katerem bi temeljila koalicija. Vsekakor pa ni bilo razloga, da ne bi sprejeli sodelovanja z desno sredino, saj je iskanje dogovora z vlado že utečena praksa.

In kot da to ne bi bilo dovolj, so tu pretekle izkušnje z Janševimi vladami, ki so bile za manjšine vse prej kot negativne. Pred sklenitvijo dogovora so slednjega podprle vse samoupravne skupnosti na tem območju, ki do danes niso ničemur ugovarjale. Na družbenih omrežjih se je sicer pojavilo nekaj godrnjanja, vendar so odločitvi Feliceja Žiže bolj kot mnenjske skupine nasprotovali zgolj posamezniki, ki so bolj ali manj odkrito povezani z levo sredino, in pa njegovi morebitni nasprotniki na prihajajočih volitvah.

S stališča narodnostne skupnosti tudi tokrat stvari potekajo dobro. Nekateri projekti, ki so stagnirali več let, so bili zaključeni, drugi pa so v teku. Prav zaradi tega je predsednik Obalne samoupravne skupnosti Italijanov Alberto Scheriani izrazil upanje, da bo vlada ostala na funkciji vsaj toliko časa, da se ti projekti zaključijo. Ne gre za velike reči, temveč za vrsto zahtev, ki se komu utegnejo zdeti banalne, vendar še nikoli poprej niso bile resno obravnavane. Za manjšino, ki ima pogosto opravka z arogantnim in pokroviteljskim odnosom oblasti, je že dejstvo, da je poslušana, pomemben rezultat.

Čisto verjetno je, da bi italijanska skupnost in njen poslanec zmogla tudi brez te vrste javne pozornosti. Mnogi upajo, da se bo vse vrnilo v nekdanje utečeno stanje: biti nepomemben v igri moči in zavezan k trkanju na vrata ministrstev za reševanje konkretnih problemov. Za vzpostavitev normalnosti bo treba počakati na naslednje volitve, v upanju, da bo njihov rezultat bolj jasen.

Zagotovo pa ambicija poslanca in italijanske manjšine ni, da bi igrala vlogo v slovenski politiki ali da bi se lotevala strateškega razmišljanja o tem, kam vlada pelje državo in kakšen bo dolgoročni učinek politik, ki jih ta udejanja. Izogibati se strankarskim igram in ne dovoliti strankam, da bi motile mirno politično življenje manjšine, se zdi absolutni imperativ. Tudi v sedanjem trenutku se ognjevite politične debate ter spopad janšistov in protijanšistov same italijanske skupnosti Italijanov niso posebej dotaknili. Tako se nihče ni ovedel, da sta zadnje mesece molčeča manjšinska poslanca v očeh javnosti in novinarskih poročanj nenadoma postala enakovredna vsem ostalim.

Navsezadnje gre za ustavo in tudi izrek ustavnega sodišča, ki določa, da imajo manjšinski poslanci enake pravice in dolžnosti kot ostali in zato tudi enake odgovornosti. Slovenija se je podala na jasno začrtano pot, ki pelje proti Budimpešti in Varšavi. Nekaterim je to všeč, drugim ne. Zagotovo pa jutrišnje zatrjevanje “deloval sem v interesu manjšine” ne bo zmanjšalo zaslug, pa tudi ne omililo morebitne odgovornosti poslancev avtohtonih manjšin v Sloveniji.


Preberite še


Najbolj brano