Slovenka kot vsi ostali

Reči, da Angelika Mlinar ni Slovenka ali ni dovolj Slovenka, je žalitev ne le zanjo, temveč za vse slovenske manjšine. Desetletja politike in izjav o enotnem slovenskem kulturnem prostoru očitno niso bila dovolj, da bi se Slovenci, ki živijo izven meja Slovenije, počutili kot njen živi del. Delu javnega mnenja ministrica z avstrijskim potnim listom ni pogodu. Da ni bila rojena in vzgojena v Sloveniji pa je postalo argument, s katerim jo je moč politično napadati in ji očitati neprimernost za opravljanje visoke politične funkcije. To se ne dogaja prvič: podobno smo doživljali, ko je na politično prizorišče prišel Andrej Bajuk. Argentinski Slovenec je dolžnost premierja prevzel po bleščeči karieri v mednarodnih finančnih inštitucijah, kar pa ga ni rešilo medijske gonje. Čeprav je z njim na čelu finančnega ministrstva Slovenija vstopila v evrsko območje.

Sloveniji različnost ni všeč, tudi manjšine v politiki ne. Franco Juri, nekdanji slovenski veleposlanik v Španiji, eden tvorcev Solanovega kompromisa, ki je Sloveniji omogočil premostiti prepreke, ki ji jih je na njeni evropski poti postavljala Italija, je moral večkrat poslušati, da kot Italijan ne bo mogel dovolj odločno in uspešno braniti slovenskih interesov. Pred nekaj leti je bila v središču parlamentarnih polemik tudi Koprčanka Tina Komel, ker naj bi kot Italijanka težko branila interese Slovencev izven meja. Komelova je sicer postala ministrica za Slovence po svetu, morda prekratek čas, toda slovenske manjšine so njeno delo dobro ocenile.

Kdor živi v svoji državi, težko razume posebne pogoje, v katerih živijo narodnostne manjšine. Za Slovenca iz Ljubljane je biti Slovenec nekaj povsem naravnega: radio govori slovensko, v trafikah najdeš slovenske časopise, tvoj sosed te pozdravi v slovenščini.

Kdor živi v svoji državi, težko razume posebne pogoje, v katerih živijo narodnostne manjšine. Za Slovenca iz Ljubljane je biti Slovenec nekaj povsem naravnega: radio govori slovensko, v trafikah najdeš slovenske časopise, tvoj sosed te pozdravi v slovenščini. Za manjšino ni tako: živi v drugačnem svetu, kjer je pogosto najpreprostejša rešitev - asimilacija. Za Angeliko Mlinar in Andreja Bajuka ni bilo tako, kot ni tako za vse tiste, ki želijo ohraniti in razvijati svojo nacionalno identiteto in jo prenašati na svoje otroke. Če hočejo to doseči, si morajo vsako jutro pred ogledalom reči: Slovenec/ka sem. Ni posebej herojska poteza, a vseeno ni najlažji izbor. Zaslužili bi si vsaj, da bi se jih dojemalo kot del te države, ne da bi kdo razpravljal o njihovi lojalnosti ali državljanstvu.

Angelika Mlinar v svoji politični karieri ni nikoli zanikala svoje slovenske istovetnosti, kar bi v Avstriji težko označili kot prednost. To ni malo in ni zanemarljivo. Dejstvo je, da imamo sedaj v slovenski vladi nekoga, ki odlično pozna načine delovanja avstrijske politike. Odličen vir za Ljubljano, blagodejno za slovenske manjšine. Težko pa rečemo, ali bo to koristilo tudi narodnostnim manjšinam, ki živijo v Sloveniji. Po vsej verjetnosti ne, saj se je na zadnjih evropskih volitvah prav Mlinarjeva v slovenski Istri promovirala z jumbo plakati samo v slovenščini. Pozabila je na z zakonom zajamčeno dvojezičnost na območju, kjer živi avtohtona italijanska manjšina.

Nova ministrica za razvoj, strateške projekte in evropsko kohezijo bo sicer na preizkušnji na drugem polju: pri črpanju sredstev iz evropskih skladov Slovenija namreč ni bila vedno najbolj uspešna. Mlinarjeva bo morala dokazati, da zmore obrniti list in poskrbeti za nov zagon celotnega sektorja. Ocenjevali jo bodo na podlagi rezultatov.

Kar pa Angelika Mlinar prinaša novega v slovensko politiko, je piš evropskega liberalizma. Danes redek pojav v državi. Vrzel, ki jo je za seboj pustila Liberalna demokracija (LDS), je zapolnila vrsta osebnih političnih formacij z nejasno ideološko platformo: od Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića do Liste Marjana Šarca. Skratka projekti kot izraz antipolitike, kjer je bolj kot program štel en sam cilj - preprečiti Janezu Janši in SDS-u prevzem oblasti.

Ne čudi torej, da Mlinarjeva vzbuja odpor slovenske politike. Njenemu imenovanju so nasprotovali zelo različni politični akterji. Proti njej sta z argumenti, veliko resnejšimi od nasprotovanja zaradi avstrijskega državljanstva, vstali predvsem SDS in Levica, tokrat združeni proti navideznemu skupnemu sovražniku. Prvi kot tolmači evropskega konservativizma, ki se danes vse bolj krepi in ga je moč povzeti v slogan “bog, domovina, družina”. Drugi, ki predstavljajo radikalno levico, pa v nostalgiji po socializmu zahtevajo popolno enakost in razpršeno prerazporeditev virov. Edina skupna točka dveh nasprotujočih si polov je odpor do liberalizma, ki v fokus svoje politike postavlja individualizem in svobodo, glasnica katerih Mlinarjeva utegne biti. Videli bomo, ali si koroška političarka zasluži tolikšno pozornost: bo zmogla prinesti nekaj vsebine v ponudbo slovenskih liberalcev ali pa bo le še en meteor, ki bo švignil mimo vladnih naslonjačev.


Preberite še


Najbolj brano