Sive eminence

Prvič se je primerilo Carlu Azegliu Ciampiju. V začetku devetdesetih je Italijo pretresala velika korupcijska afera tangentopoli. Tradicionalne stranke so bile v krizi, za njihove može so se vrata zaporov začela na stežaj odpirati. Državo je zajel vihar, kredibilnost liderjev je zdrknila na dno. Državni poglavar Oscar Luigi Scalfaro je zaupal namrščenemu guvernerju Banke Italije in mu poveril oblikovanje nove vlade. Slednji ni bil politik, temveč tehnik, ki naj bi naredil red. Stranke so se uklonile volji predsednika in izglasovale zaupanje poslednji vladi Prve republike, ki je trajala nekaj več kot leto dni. Ravno dovolj časa za sprejem novega, večinskega volilnega zakona, za nekaj reda v javnih financah in za pripravo terena za predajo države v roke Silviju Berlusconiju. Ciampijeva kariera se s tem ni končala, kmalu zatem je bil izvoljen za predsednika države.

29. aprila 1993, na dan, ko je bila Ciampiju izglasovana zaupnica, je Bettino Craxi v parlamentu poslednjič spregovoril. Karizmatični vodja socialistične stranke, simbol italijanskih osemdesetih, je tedaj že bil izobčenec. V parlamentu je dejal, da je celoten italijanski politični sistem deloval na enak način, da podkupnine niso služile bogatenju, temveč delovanju strank in da je zatorej on kriv natanko toliko kot vsi ostali. Nihče ni zbral dovolj poguma, da bi mu odgovoril in Craxi je nedolgo zatem pobegnil v Tunizijo, da ga ne bi zaprli. Krščanska demokracija in komunisti so izginili s političnega prizorišča, napovedoval pa se je spopad med desno sredino Silvija Berlusconija in levo sredino, katere najuglednejša figura je bil Romano Prodi.

S plešočimi večinami postajajo politični diskurz in politične spletke zadnja leta vse bolj podobni tistim v času Prve republike.

Enakemu prelomu s starim sistemom smo bili priča leta 2011. Nemška kaclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy sta se le spogledala in nasmejala, ko so ju vprašali ali verjameta, da bo Italija spoštovala zaveze glede finančne sanacije. Januarja 2011 je rizično tveganje znašalo 173 točk, do konca leta pa naraslo na 528. Mednarodni tisk se je norčeval iz kratice Piigs (Porugalska, Irska, Italija, Grčija, Španija), vlade teh držav so padle v nekaj mesecih. Premierja Berlusconija je zamenjal evropski komisar Mario Monti, ki je bil medijem predstavljen kot previden tehnokrat, ki bo znal sanirati porazno finančno stanje. Trg ga je sprejel z navdušenjem, cena finančnega zadolževanja se je zmanjšala (in se kasneje spet povečala), vlada pa je sprejela paket varčevalnih ukrepov s trdo pokojninsko reformo. Za Italijane je nastopilo obdobje potu in solz, Montijeva zvezda pa je hitro pričela bledeti. Danes ga dojemajo kot izrednega komisarja, ki je deloval v interesu evropske centralne banke in finančnega sveta. Za nekatere je to bil čas komisariata, za druge neke vrste državni udar.

Z Montijem je bilo konec dualizma med levo in desno sredino, z njim je izpuhtela Berlusconijeva doba, Demokratična stranka je zašla v krizo. Na prizorišče se je zavihtelo Gibanje 5 zvezd komika Beppeja Grilla. Četa novopečenih prišlekov si je obljubila, da bo parlament odprla kot konzervo. Liga, ki je sicer zrasla na protijužnjaških geslih, je prišla v roke Mattea Salvinija in v nekaj letih pridobila zaupanje od Bolzana do Reggia Calabrije.

S plešočimi večinami postajajo politični diskurz in politične spletke zadnja leta vse bolj podobni tistim v času Prve republike. Le s to razliko, da niti sedaj vlečejo šibke figure brez talenta. Matteo Renzi, nekdanji vodja Demokratične stranke, je te dni s klasičnim manevrom zrušil sistem in državo položil v roke Mariu Draghiju. Motiv je preprost: v skladu EU za okrevanje leži 200 milijard, za Renzija je bolje, da z njim upravlja Draghi, kot pa človek 5 zvezd, Giuseppe Conte. Bivši guverner Centralne evropske banke, ki je pred desetimi leti delal za to, da bi vlado prevzel Mario Monti, se sedaj enako kot on predstavlja kot odrešenik, ki mu prerokujejo tudi predsedniški položaj.

Na prizorišče tako stopa še en porok stabilnosti, ki bo upravljal z ogromnimi količinami denarja, kar je zagotovo ljubo tistim elitam, ki od nekdaj nadzorujejo italijansko ekonomijo.


Preberite še


Najbolj brano