Prihaja čas, prihaja človek

Od časov Ivana Krambergerja na političnem prizorišču še ni bilo populista takega formata. Zoran Stevanović bi utegnil biti tisti, ki bo ogrozil udobno razdeljenost slovenske družbe. Njegov nastop na Trgu Republike spominja na shode Beppeja Grilla in njegovo slavno psovko “vaffanculo”, s katero je obkladal politični razred. Proti njegovi populistični retoriki so bile stare stranke povsem brez moči. Potrebno je bilo kar nekaj let in precej napora rimskih salonov (beri: stricev iz ozadja), da je bilo mogoče sodelovati in “normalizirati” Gibanje 5 zvezd. V Sloveniji smo šele na začetku, toda mladec ima karizmo, zna nagovarjati množice in obvlada ves inštrumentarij populizma. Če bo nadaljeval z zbiranjem ljudi na ulici, se utegne sesuti slovensko politično ravnovesje, ki se od devetdesetih dalje ohranja le še s spopadi med janšisti in protijanšisti.

Trije tedni, ki so Stevanovića izstrelili na prizorišče, so presenetili prav vse. To je bilo dobro vidno med prvo manifestacijo, kjer se je zdelo, da se niti običajno dobro obveščene policijske sile niso zavedale, kakšen bo obseg demonstracij. Številni se sedaj sprašujejo, kdo stoji za njim. Če bi v ozadju resnično bil kdo, bi se to v majhni skupnosti, kot je slovenska, nemudoma izvedelo, vsaj med najbolje informiranimi in vsaj neuradno. Ampak nič. Kot da bi se odgovor skrival v reku: prihaja čas, prihaja človek. Seveda ni rečeno, da gre za pravega človeka ali da ne vodi v katastrofo, tako kot številni “preroki”, vstali iz nezadovoljnih množic po Evropi.

Če pa bi Stevanoviću uspelo, bo to rezultat nezrelosti slovenskih političnih sil in negativne selekcije vladajočega razreda, ki traja vsaj od konca Drnovškove dobe.

Če pa bi Stevanoviću uspelo, bo to rezultat nezrelosti slovenskih političnih sil in negativne selekcije vladajočega razreda, ki traja vsaj od konca Drnovškove dobe. Sprehod po Trgu Republike v Ljubljani v času njegovega protesta je ponujal pogled na raznoliko populacijo, sestavljeno iz preprostih ljudi, razočaranih nad politiko, pa tudi iz tistih, ki se zadnja leta s politiko niso ukvarjali in jim še na misel ni prišlo, da bi šli na volitve. Skratka: lahko si videl ljudi s Titom na majici, skupine, ki kot bi pravkar prišle z vaše veselice, ljudi s periferije in običajne ljudi, ki so s seboj pripeljali svoje otroke.

Če utegnejo Janša in desna sredina zaradi tega imeti resne težave, je za levico tveganje še večje. Ni videti naključje, da se je prav dan po prvem protestu levosredinska opozicija skušala nemudoma zaščititi s predvolilnim dogovorom. Prepričani v zmago na prihodnjih volitvah, opogumljeni z idejo o nekakšni kulturni premoči v državi, so verjeli, da imajo s tradicionalnimi protivladnimi petkovimi protesti monopol na ulici. Toda ne Jaša Jenull, ne Tea Jarc nimata Stevanovićeve karizme in retorike; njuno sporočilo ne zmore potolažiti nezadovoljnih, temveč utegne še naprej vključevati le različne kulturnike in “kaviar socialiste”.

Stevanovićeva prihodnost je negotova. Vse bo odvisno od razvoja dogodkov v naslednjih tednih in kako se bodo odvijali naslednji protesti. Dejstvo je, da bi lahko človek brez preteklosti morda lahko imel (kratko) prihodnost v slovenski politiki. Karte so premešane in medtem ko desni in levi politiki gledajo, kaj imajo v roki, on igra - nogomet.


Preberite še


Najbolj brano