Pismo iz Bruslja
Sprehajaš se po ulicah Pariza, po glavi pa ti roji misel, ali je to Evropa, s katero se lahko istovetijo ljudje z nekdanje druge strani Berlinskega zidu?
Večetnično in večbarvno mesto, kjer naličene in elegantne mladenke pokrite z naglavno ruto skupaj z dekleti v oprijetih majicah in kratkih oblekicah pozdravljajo predsednika Macrona, ki odpira parado ob 14. juliju. Vsi skupaj praznujejo francosko veličino ob obletnici padca Bastilje. Seveda se za predsednikom ponosno in brez sramu kaže tudi vsa moč francoskih oboroženih sil. Zdi se, da tukaj nihče ne dvomi, da je vojska potrebna in da stroški zanjo niso zapravljanje denarja. Navsezadnje so Francozi edini v Evropski uniji, ki imajo lastne jedrske konice in jih znajo tudi popolnoma avtonomno uporabljati. Vsega skupaj jih je v arzenalih hranijo 348.
Aseptična “evropska” soseska s stavbami parlamenta, Evropske komisije in njenih številnih institucij, še najbolj spominja na znanstveno fantastično serijo Star Trek. Stvar, ki se je od zgoraj spustila v mesto in spominja na postojanko Federacije združenih planetov v svetu nezemljanov.
Po Parizu se Bruselj zdi kot mesto na preferiji. Občutek je enak kot kadar prideš iz Ljubljane v Koper: trgovine so enake, vendar so videti bolj zanikrne; ljudje so slabše oblečeni, čeprav nosijo enake znamke. Kar manjka, je prirojena prefinjenost, da bi jih znali nositi. V prestolnici Evropske unije se zdi, kot da si v enem od naših provincialnih mest, morda se prav zaradi tega takoj počutimo doma. Tudi parada 21. julija, ko praznujejo belgijski državni praznik, se nikakor ne more primerjati s pariško.
Belgijski kralj Filip si vzame več časa, mirno paradira med dvema kriloma množice, ki ga pozdravljata v francoščini in flamščini z vzkliki “Živel kralj!” Kralj je nemara eden redkih povezovalnih dejavnikov shizofrene države, razdeljene med dve jezikovni skupnosti, ki vztrajno dokazujeta, da se ne ljubita. Zapleten konfederalni sistem, ki omogoča, da je država še vedno enotna, temelji na načelu “enakovrednosti pravil”, centralna vlada pa praktično nima pravice preglasiti ukrepov, ki so jih sprejele konfederalne regije.
No, v Flandriji so vsi zapisi samo v nizozemščini, v Valoniji pa je vse samo v francoščini. Vizualna dvojezičnost vztraja le v Bruslju in v nekaj drugih redkih območjih. Če se premikamo z ene strani na drugo, se ne spreminja le jezik, ampak tudi kultura, arhitektura in kulinarika: tako je pomfrit v Flandriji boljši od tistega v Valoniji, pri sladicah pa je ravno nasprotno. Če bi hoteli, bi zlahka našli več kot eno analogijo z Jugoslavijo.
V skladu s splošnim trendom države se celo Bruselj ne zdi enotno mesto, temveč zveza številnih samozadostnih sosesk, v katerih bi se dalo živeti, ne da bi kdaj stopili iz njih.
Bogataši in plemiči so vselej živeli v predmestjih, središče pa so si prisvojili delavci, številne v Belgiji živeče etnične skupnosti, danes pa tudi evrobirokrati. Aseptična “evropska” soseska s stavbami parlamenta, Evropske komisije in njenih številnih institucij, še najbolj spominja na znanstveno fantastično serijo Star Trek. Stvar, ki se je od zgoraj spustila v mesto in spominja na postojanko Federacije združenih planetov v svetu nezemljanov. Notri pa mrgoleča množica ljudi z zastavo Evropske unije pripeto na vidnem mestu. Poplava mladih stažistov, prepričanih, da imajo ključ do izgradnje Evrope prihodnosti. Ob njih pa še politiki, evrobirokrati in številni nacionalni uradniki in predstavniki podjetij. Za mnoge izmed njih je Evropa le služba. Gledano iz Bruslja se igrača zdi prevelika, mehanizem pa preveč dodelan, da bi ga bilo mogoče razbiti ali vsaj spraviti v krizo.
Madžarski premier Viktor Orbán, Madžarska in druge vzhodne države, so daleč stran in ne plašijo nikogar. Občutek je, da jih sploh še niso začeli jemati resno. Ideja je, da bo na koncu zahodni model dosegel tudi vzhod in da bodo tisti, ki veljajo za revne in manjvredne sorodnike, postopoma pridobili “skupne” evropske vrednote. A bela Budimpešta ni multietnični Pariz in to po Orbanovih besedah tudi noče postati, Ljubljana pa tudi ni Bruselj.
Gledano z obrobja je imperij že v krizi. Trenutno mu je uspelo razdeliti več denarja kot vrednot. Tisti, ki so mislili, da bo skupni evropski dom zaščitil pravno državo in svobodo tiska, so bili kaj hitro razočarani.
Evropska unija je uspela nepoškodovana prestati soočenje s covid izrednimi razmerami, ko so, kot se vedno zgodi v kriznih časih, vsi razmišljali skoraj izključno o svojih rečeh in ne o skupnih interesih. Zdaj je vojna tu, pred vrati so energetska kriza, prehrambena kriza in nova inflacijska spirala. Veličastna hiša iz kart bi se lahko nenadoma podrla in Bruselj bi spet postal zaspano severnoevropsko mesto.