Igra lakote
Obeleževanje dneva spomina sproža neverjeten medijski pomp, v katerega so vsako leto vključeni politiki in javno mnenje z obeh strani meje. Fantastičen spektakel, v katerem so vsi na okopih in ki nas vrača v čas, ko so bili odnosi med Italijo in Jugoslavijo, in kasneje med Italijo in Slovenijo, skrajno napeti. V trenutku smo se vrnili dvajset, trideset ali še več let nazaj, v čas, ko smo vsi bili - lepši in mlajši. Kakšna nostalgija!
Vsako leto torej na novo odkrivamo sovraštva in strasti, za katere smo verjeli, da so trajno pogašeni. Spominski dan, ko povsem pozabimo nepotrebne in prazne besede o sožitju, o premagovanju meja, o vzajemnem spoštovanju. Mirno spregledujemo, da je med Slovencem iz Nove Gorice in Italijanom iz Gorice manj razlik kot med Goričanom in Rimljanom ali med Novogoričanom in Mariborčanom.
Mirno spregledujemo, da je med Slovencem iz Nove Gorice in Italijanom iz Gorice manj razlik kot med Goričanom in Rimljanom ali med Novogoričanom in Mariborčanom.
Pomemben dan, ki nam podobno kot druge obletnice, ki slavijo blišč in bedo naše bližnje preteklosti, dopoveduje, da je edina religija, ki druži ljudstva nekdanjega avstro-ogrskega imperija in Vzhodne Evrope nasploh - nacionalizem. Čudovita vera, ki ji moramo slepo verjeti, če želimo ohraniti naše običaje, naša izročila, našo tradicijo, po kateri streže naš sosed, prav tisti, ki ima bolj ali manj iste vrednote, četudi govori (verjetno slabo) drugačen jezik od našega.
Čisto možno je tako živeti, pravzaprav nam je všeč. Lahko pa smo proaktivni in poiščemo inovativne ideje, take, ki bi nam dovolile, da končno postavimo piko na lastno psihopatologijo meje. Rešitev je zelo preprosta: če bi jo udejanjili, bi utegnila postati vzorec za razrešitev najhujših svetovnih konfliktov, naš od boga pozabljen periferni prostor pa postavila v žarišče svetovnega zanimanja. Izvedba bi pomenila, da naša mikroregija lahko Evropo in svet česa nauči in da smo globinsko razdelali toliko opevano “sožitje”, ki ga imamo nenehno na jeziku, razlagamo pa si ga čisto po svoje.
Lep je ta naš obmorski kraj, ponuja nam čudovita prizorišča, včasih tudi vznemirljiva. Eno takih je bazoviška fojba, obdana z meliščem nekdanjega rudnika. Idealna scenografija, kjer bi se dalo dokončno razjasniti vse žalostne zgodovinske dogodke, ki nam ne dajo miru in ki vznikajo vsakič, ko slavimo, vsak zase, naše delne spomine na tragično bližnjo preteklost.
Prav v Bazovici bi se morali postrojiti vsi tisti, ki v žepu nosijo resnico, ki imajo kaj povedati o zgodovini naše pokrajine in še najbolj tisti, ki so prepričani, da je krivica vselej na strani drugega in nikoli naša. To bi bil sila pomemben dogodek, medijsko nedvomno privlačen, ki bi ga seveda bilo treba pripraviti do zadnje potankosti.
Najprej bi bilo treba odstraniti cementno ploščo, ki zapira jašek bazoviškega rudnika. Da bi operacija uspela, bi iz varnostnih razlogov prostor morale obkrožiti specialne enote, seveda zanesljivo nevtralne: nepalski Gurke bi bili idealni. Njihova naloga bi bila, da preverijo, ali sodelujoči nimajo pri sebi hladnega orožja. Strelnega orožja, bomb, poljskih topov, raketometov ali drugih sofisticiranih orožij ne bi bilo dobro vnašati.
Po opravljenih predpripravah nastopi trenutek, ko bi se vesela združba lahko lotila dela: pripraviti skupno sintezo novejše zgodovine našega prostora, torej osvetliti vlogo fašizma, etničnega bonificiranja, komunizma, fojb in eksodusa. Udeleženci igre bi bili v načinu diskusije popolnoma svobodni. Seveda pa bi Gurke, sicer znani po svojih milih prijemih, strogo pazili, da se na prizorišče ne bi tihotapilo živeža ali kakršnihkoli pripomočkov, njihova prvenstvena naloga pa bi bila, da pred popolno in dokončno sklenitvijo sporazuma s prizorišča ne izpustijo prav nikogar.
Velika predstava neverjetne vznesenosti, ki bi jo spremljale neštete kamere in prenos v živo po vzoru “Velikega brata”. Milijoni gledalcev prikovanih pred ekrani, gledanost, ki bi presegala tisto na Sanremu ali Emi. Dogodek za mondovizijo, bolj univerzalen od finala svetovnega prvenstva v nogometu. Z resničnostno izvedbo Iger lakote bi bil uspeh zagotovljen: odrešilni vzorec bi bil uporaben za maratonske meddržavne spore, za verske dispute, pa tudi za prepire na hišnem svetu. Posledično bi lahko odlični ekonomski učinki z mrtve točke premaknili gospodarstvo v naših pokrajinah ...
Torej fantastična, a realistična predstava “Igre lakote”, v kateri bi, kakor slišimo in beremo te dni, številni radi sodelovali. Lepa priložnost. Ne zapravimo je!