Ena Gorica
Investicija v dobre odnose med Slovenijo, lepa priložnost za vzpostavitev evropske makroregije in združitev teritorija, ki ga je druga svetovna vojna presekala na pol. Vest, da bo Nova Gorica postala Evropska prestolnica kulture, me je pognala s stola, kot če bi nogometna reprezentanca na svetovnem prvenstvu zadela gol. Od kolegice Devane Jovan sem na Radiu Capodistria podedoval obsesijo z dobrimi odnosi Ljubljane in Rima: samo tako lahko napredujejo obmejna območja, kot je naše, in samo tako lahko manjšine zaživijo v pogojih, nujnih za njihovo preživetje.
Nova Gorica ne bo le ena od številnih Evropskih kulturnih prestolnic, temveč bo pustila sledi v prostoru, predvsem pa v odnosu med dvema državama, ki bi se morali veliko več pogovarjati. Če bo zahvaljujoč Novi Gorici Ljubljana bolj pogledovala k Italiji in je ne bo dojemala le kot neprijetno in zahrbtno sosedo, bo dobro za vse. Če se bo Italija, tudi zahvaljujoč Novi Gorici, naučila, da ne meji le na Francijo, Švico in Avstrijo, lahko vriskamo od sreče.
Za vse tisto, kar sta dve Gorici storili v preteklih letih in kako sta se vedli tudi v mesecih pandemije, sta si bleščeč naslov mesti zaslužili. Mreža, postavljena po sredi Trga Evrope, in posledično zaprtje meje je bila za mesti prava nočna mora.
Nova Gorica si je laskav naslov zaslužila. Kdor se v Ljubljani vzvišeno sprašuje, kaj le lahko Nova Gorica, to po vojni zgrajeno socrealistično mesto, da slovenski kulturi, pozablja, da prav s te periferije prihajajo Ervin Hladnik Milharčič, Sergij Pelhan, Igor Vidmar, Tomaž Mastnak, Iztok Mlakar, Ivan Volarič- Feo, Srečko Fišer, Kaja Širok, Luka Lisjak Gabrijelčič in drugi. Pa še predsednik republike Borut Pahor.
Zmaga za Novo Gorico ni bila naključna: je sad dolgotrajnega razmisleka, ki se je pričel v bazi, iz zavedanja, da goriški prostor brez resnega projekta sodelovanja tvega marginalizacijo, z edino perspektivo kopanja po preteklosti in v neskončnem lizanju lastnih ran.
Na tem koncu sicer dobro vedo, da se bodo za mizo ob poroki ali po pogrebu neizogibno srečali z italijanskimi in slovenskimi nacionalisti, z gorečimi komunisti in antikomunisti: člani istih družin, ki so jih ločile politične in identitetne izbire njih samih ali njihovih dedov, ki pa jih povezujejo - čustva. Približno tako kot dva župana, Klemna Miklaviča in Rodolfa Ziberno, ki sta si politično svetlobna leta narazen, vendar ju druži ljubezen do njunih mest in sta prepričana, da lahko negujeta svoja prepričanja in spomine, ne da bi jima to preprečevalo gledati v prihodnost.
Platforma, ki so jo zgradili Vesna Humar, Neda Rusjan Bric in njuna skupina, ni le kulturni temelj, temveč resnični projekt ekonomskega, političnega in družbenega razvoja, ki bo zaznamoval prihodnje generacije. Koncept, ki je v celoti zrasel med Novo Gorico in Gorico, ki so ga oblikovali ljudje, ki zmorejo premišljevati lasten teritorij pod geslom “Spoštujmo preteklost, nasmehnimo se prihodnosti!”. To je v resnici slogan, ki je nekaj ur pred razglasitvijo zmagovalca spremljal video, v katerem se dve dekleti na Sabotinu lotita premikanja kamnov. V oddaljenem kadru nato namesto napisa TITO vidimo GO! 2025.
Za vse tisto, kar sta dve Gorici storili v preteklih letih in kako sta se vedli tudi v mesecih pandemije, sta si bleščeč naslov mesti zaslužili. Mreža, postavljena po sredi Trga Evrope, in posledično zaprtje meje je bila za mesti prava nočna mora. Slike dveh županov, ki sedita za mizama ločenima z žico, slike najstnikov, ki so si vzklikali eni s slovenske, drugi z italijanske strani meje, podobe izmenjave piva in odbojkarske tekme so obšle svet in nas spomnile, da je prosto gibanje dragocena evropska vrednota, v katero Goričani resnično verjamejo.
Kar se sedaj uresničuje, oziroma se bo uresničilo, je utelešenje ideje o ponovni združitvi razdeljenega mesta, kar smo velikokrat poslušali od vstopa Slovenije v EU leta 2004. V slavilnih trenutkih širitve Evropske unije so številni neuko pisali, da sta Gorica in Nova Gorica eno samo mesto, ki ju deli zid. Danes zaradi dela ekipe GO! 2025 mesti to v resnici lahko postaneta.