V politiki nam manjka politikov, ne strokovnjakov!
V zadnjih tednih se je od nikoder ponovno pojavila javna razprava o tem, da bi ministri za posamezne resorje morali biti strokovnjaki za področja, ki jih oziroma jih bodo pokrivali. Saj veste, gospodarsko ministrstvo bi moral voditi gospodarstvenik, s kmetijstvom bi se moral ukvarjati nekdo z izkušnjami iz kmetijskega sektorja, zdravstvo bi najbrž moral voditi zdravnik in tako naprej. Prav zdravstveni resor je tisti, ki najbolje ilustrira to priseganje na stroko: če odmislimo primere, ko je vodenje ministrstva za krajše obdobje prevzel(a) premier(ka), smo imeli 16 ministrov, od tega le šest nezdravnikov. Po sociologinji Katji Boh, ki je ta položaj zasedla v Peterletovi vladi, je do leta 2007 ta položaj zasedalo pet zdravnikov. Šele Zofija Mazej Kukovič, ki jo je v svojo vlado za dobro leto vzel Janez Janša, je prebila zdravniško (in moško) aboniranost na ta položaj. Pri čemer so vešča uporaba skalpela, laserja ali stetoskopa zadnje, kar zdravstveni minister potrebuje, precej pomembnejše so druge reči.
Priseganje na stroko ni nujno napačno, je pa daleč od tega, da popolnoma drži. Primera imamo kar v odhajajoči vladi.
Vstop strokovnjakov v nacionalno politiko brez dneva izkušnje v politiki na nižji ravni je primerljiv s tem, da olimpijskega prvaka v plavanju, ki pa je popoln smučarski začetnik, pošljete presmučati smuk v Kitzbühlu - ni nujno, da se bo končalo dobro. Ga bo pa suvereno presmučal nek tekmovalec tretje kategorije, za katerega še nikdar niste slišali.
Najprej je tu Simona Kustec, ministrica za izobraževanje, znanost in šport, pred vstopom v politiko univerzitetna profesorica, ki je predavala predmete s področij analiza politik, politika človekovih pravic in globalno vladanje. Na papirju vse štima, idealna kandidatka, kajne? Pa kaj še! V dveh covidnih letih svojega mandata je izkazala toliko nerazumevanja svojega resorja in njegovih resničnih težav, da ji vse profesure tega sveta ne morejo pomagati.
Na drugi strani pa je Jernej Vrtovec, ki je diplomiral iz teologije, kasneje je delal kot strankarski predstavnik za odnose z javnostmi, a je obveljal za povsem spodobnega infrastrukturnega ministra. Ki je, če nič drugega, tovornjake v veliki meri pregnal z avtocestnih prehitevalnih pasov. In to kljub temu, da ni nikakršen strokovnjak in se je mimo gradbene fakultete v študentskih letih najbrž le vozil z avtobusom ali kolesom.
Razliko med ministroma vidijo tudi volilci; ponedeljkova lestvica političnih igralcev, ki jo je objavil Dnevnik, Vrtovca uvršča na deveto mesto, Simono Kustec bomo na njej zaman iskali. A ne zato, ker je Vrtovec strokovnjak, Kustečeva pa ne, pač pa zato, ker je Jernej Vrtovec za slovenske razmere sposoben politik, Simona Kustec pa je kot političarka povsem zanič. Na koncu gre namreč samo za to: za sposobnost delati politiko.
Tudi v javnosti bi morali prenehati s stalnim pehanjem za čim več strokovnjaki v politiki in si začeti prizadevati, da bi bilo v politiki čim več politikov. Ljudi torej, ki razumejo vlogo politike, njene mehanizme in postopke, so se pripravljeni hitro učiti specifik posameznega področja, znajo sklepati kompromise in se pogajati, vidijo korak dlje, znajo upravljati tudi zelo velike sisteme (kar ministrstva so) in se znajo ob vsem tem še za silo obnašati. Če imamo na vrhu ministrstva nekoga takšnega, ni nujno ovira, da se dotlej ni ukvarjal z ozkim področjem, ki mu je pripadlo po koalicijskem kupčkanju.
Samo na ta način bomo v Sloveniji končno začeli graditi sloj ljudi, ki bodo ukvarjanje s politiko imeli za svoj poklic. Predpogoj za to pa je, da v politiko vsaka štiri leta ne bomo dobili vrste novih obrazov, za katere še nikdar nismo slišali - če pa že, pa v povsem drugem kontekstu. Kar pa ima spet svoj predpogoj - da se pred vsakimi volitvami ne bo pojavila še ena nova stranka, ki bo z obetom oblasti k sebi mamila nove in nove wannabe politike, ki bodo z učenjem politike kot obrti začeli čisto na vrhu. Politika je namreč dejavnost, v kateri se človek mojstri dolgo, ne le od enih do drugih volitev. Vstop strokovnjakov v nacionalno politiko brez dneva izkušnje v politiki na nižji ravni je primerljiv s tem, da olimpijskega prvaka v plavanju, ki pa je popoln smučarski začetnik, pošljete presmučati smuk v Kitzbühlu - ni nujno, da se bo končalo dobro. Ga bo pa suvereno presmučal nek tekmovalec tretje kategorije, za katerega še nikdar niste slišali.
Demonstracijo smo doživeli na dan ustanovitvene seje novega državnega zbora, ko so v SDS in NSi vložili nekaj deset zakonskih predlogov, o katerih bo moral državni zbor odločati. Pustimo zdaj razpravo o tem, ali se spodobi, da to storita stranki, ki so ju zelo jasno volilci poslali v opozicijo (Seveda se ne, ampak kaj ste pa pričakovali od SDS? Da se bo benevolentno odpovedala oblasti?), ostaja dejstvo, da je prihajajoča oblast napovedovala, kaj BO storila, odhajajoča pa to JE storila in naslednikom otežila prevzem oblasti. Zakaj? Ker so se tega domislili in izpeljali, pa četudi le tri sekunde prej. In prav tu se kaže, da v politiki poznavanje postopkov velja precej več kot morebitni dobri nameni in čista duša. Povedano drugače, v dvoboju naivnosti in pretkanosti bo vedno krajšo potegnila naivnost.