Parkirišče naše vsakdanje

Poleg vseh pomladnih radosti in prebujanja narave april in maj v naših obmorskih mestih tradicionalno prinašata tudi spremembe parkirnih navad. Na izpostavljenih turističnih točkah in v neposredni bližini kopališč, predvsem v piranski občini, parkirna mesta postanejo plačljiva, urna postavka se zviša, lokalna oblast zaostri pogoje za dolgotrajno parkiranje - vse zato, da bi zmanjšala pritisk pločevine, ob tem pa bi še kapnil kakšen evro več v izsušene občinske blagajne.

Letošnji prehod iz “zimskega parkiranja” v “poletni parkirni režim” je še toliko bolj očiten, ker je sovpadel s sproščanjem protikoronskih ukrepov, tako da se je z odpiranjem izobraževalnih ustanov, trgovin in storitvenih dejavnosti še toliko bolj povečal parkirni promet v primerjavi z zimskimi meseci, ko je veljalo zaprtje države. Uff, kako lepi časi so bili to! Z avtom si lahko pripeljal do koprske tržnice in ga tam brez plačila parkirnine pustil za ves dan, ob stadionu in bazenu na Bonifiki niso pobirali parkirnine, prav tako ne na Brolu, kjer pa si moral imeti malo sreče, da si lahko našel prosto parkirno mesto.

Cilj, da staro mestno jedro zaživi brez avtomobilov, je možno doseči zgolj s spremembami prometnih navad prebivalcev in obiskovalcev.

No, v teh dneh se razmere vračajo v “normalno stanje”: v trgovski četrti podjetja bolj dosledno omejujejo svoja parkirišča zgolj na stranke, središče Kopra, skoraj podobno je tudi v Piranu in Izoli, je prenatrpano z avtomobilsko pločevino, tako da nepoučeni optimistični voznik kroži od Ukmarjevega trga do parkingov na severni obvoznici, išče čim bolj ugodno mesto za tržnico, nakar po 20 minutah proti plačilu parkira na obrobju mesta, po navadi jezen na parkomate, sebe in vse ostale voznike. Parkiranje predstavlja osrednji problem organiziranja mestnega življenja v Kopru, Piranu in Portorožu, delno tudi v Izoli.

Največ izkušenj z upravljanjem stoječega prometa imajo sicer v Piranu, a so kljub temu s trenutnim stanjem tamkajšnji prebivalci tudi najbolj nezadovoljni. V zadnjem desetletju niso pridobili nobenega novega parkirišča, kar kaže tudi na neučinkovitost občinskih uprav. Še nekoliko dlje časa so v Kopru snovali PH Belveder, ki jo bodo po dolgih kolobocijah odprli v naslednjih dneh. Nova garaža s 464 parkirnimi mesti, ki jo je prejšnji župan Popovič načrtoval že v svojem drugem mandatu, je vkopana v nekdanji koprski otok in kot taka predstavlja za slovenske razmere novotarijo. Zagotovo bo razbremenila parkirno stisko, še zdaleč pa ne bo rešila vseh problemov. Marjetica že doslej razpolaga s 4000 plačljivimi parkirišči na območju mesta Koper, še skoraj toliko je na voljo zasebnih parkirišč podjetij in trgovskih centrov, 1000 parkirnih mest pa je v starem mestnem jedru predvidenih za stanovalce mesta. Ker bosta v naslednjih dveh letih zgrajeni še GH Sonce ob vhodu v Luko in garažna hiša podjetja Grafist na Vojkovem nabrežju, bi se s tem lahko približali cilju, da staro mestno jedro zaživi brez avtomobilov. Po drugi strani pa bi lahko razmišljali o bolj smotrni izrabi prostora v neposredni bližini morja, ki je sedaj namenjen parkiriščem, denimo, na Ukmarjevem trgu, za tržnico ...

Ampak samo “približali”, kajti omenjeni cilj je mogoče doseči zgolj s spremembami prometnih navad, kar pomeni, da se bo študent iz Prad ali uradnik iz Šalare v službo oziroma na fakulteto podal s kolesom ali s kakšnim drugim prevoznim sredstvom na lastni pogon. Celo iz Izole bi se mlad in zdrav človek lahko vsakodnevno vozil v službo v Koper (seveda velja tudi obratno) s kolesom, kar je povsem običajno, denimo, v Belgiji, na Danskem, v Londonu, tudi v Ljubljani ... Mestni potniški promet naj bo zgolj v dodatno pomoč za tiste iz okolišev, od koder je težko priti z lastnim pogonom, na primer z Markovca, oziroma za tiste, ki vožnje ali hoje res niso sposobni.

Te zakoreninjene navade vožnje v službo z avtomobilom pa bo težje spremeniti, kot pa najti denar v proračunu ali evropskih skladih za še kakšno parkirišče.


Preberite še


Najbolj brano