Zakaj sem (skoraj) nehal uporabljati spletna omrežja?
S svobodo govora zna biti hudič. Temu bi znal pritrditi vsak kolikor toliko spodoben diktator v novejši zgodovini. Komunisti, denimo, so posebej radi zapirali kakšne pesnike, dramatike, profesorje in pisatelje, ljudi torej, ki bi s širjenjem prekucniških idej lahko škodovali ideološki strumnosti režima. Ampak na dolgi rok so ti pesniki in dramatiki in profesorji iz zaporniških celic dosegli svoje, izbojevali so boj in zdaj lahko vsak govori, kar hoče in kolikor hoče.
Spletna omrežja so svobodo govora v praksi ponudila prav vsakemu. Ne le novinarjem, mislecem in literatom, ki so imeli še pred 20 leti zaradi narave svojega dela nekakšen monopol dostopa do medijev - danes lahko svetu svoje mnenje sporoča vsakdo z dostopom do svetovnega spleta. Vsakdo. Ena od posledic je ta, da smo kakšnih deset let po njunem vzniku twitter in facebook, prvi resnično razširjeni omrežji, uspeli sprevreči v popolno nasprotje od tistega, kar sta obetali. Obetali sta navidezni prostor svobode, proste izmenjave informacij, idej, podatkov, dobili pa smo polje malenkostnih, žolčnih, nizkotnih razprav.
Danes na spletu molčijo tisti, ki bi lahko povedali največ - najbolj glasni pa so tisti, ki nimajo povedati ničesar.
Facebook je z leti zaradi osnovne ideje postal “svaštarnica” fotografij s potovanj, motivacijskih citatov in povezav na teme, ki se posamezniku zdijo zanimive. V osnovi je tudi apolitičen oziroma ga politika nikdar ni vzela povsem za svojega. Twitter je bil nekoč simpatično omrežje posameznikov, ki so se redkokdaj o čem strinjali, so pa ta nestrinjanja znali nekako preseči. Debate so bile iskrive, duhovite, strpne, kdor se jim je želel pridružiti, je bil dobrodošel, kdor je želel le spremljati njihov potek, prav tako.
Danes ne služi skoraj ničemur več, še posebej ne kultivirani izmenjavi mnenj. Dobro, še vedno je uporaben kot vir informacij, ki jih prek njega objavljajo mediji ali izbrane institucije, tu se pa resnična uporabnost neha. Namesto tega človek lahko na twitterju porabi ure in ure za drsenje po zaslonu in prebiranje žolčnih, včasih pasivno-agresivnih, pogosto pa povsem odkrito agresivnih razprav, kjer je že od prvega tvita jasno, da njihov namen ni iskanje morebitnih skupnih točk. Nasprotno, bolj kot smo si narazen in bolj kot se je mogoče lahko pošiljati nekam, bolj se uživa.
Posameznik z nekaj osnovne spodobnosti in ki mu ni povsem vseeno za ljudi okrog sebe, se tovrstnim razpravam raje izogiba. Tu ni razlik: politični levičarji bodo bruhali ogenj na neoliberalce (verjetno slovenska psovka zadnjega desetletja), na kapitaliste in na Janšo, desničarji pa na Greto Thunberg, komuniste in Kučana. Predvidljivo. Dodajmo še smetilce, ki na dan objavijo tudi po nekaj deset tvitov pretežno prazne “vsebine” (nerganje, pritoževanje in “duhovitosti” raznih vrst), v vsem imajo pa radi prav, in počasi pridemo do razlogov, zakaj število uporabnikov omrežja po podatkih spletne strani Statista zadnja leta bolj ali manj stagnira, medtem ko facebook in instagram še kar rasteta.
Za potrebe tega pisanja sem pogledal število tvitov, ki so jih objavili nekateri ljudje, za katere lahko verjamemo, da imajo kaj povedati. Britanski novinar Simon Kuper, kolumnist Financial Timesa: 7650. Slavoj Žižek: 291. Jordan Peterson: 15.400. Marty Baron, urednik Washington Posta: 2236. Alan Rusbridger, dolgoletni urednik Guardiana: 13.500. Greta Thunberg: 6205. Orhan Pamuk: 1806. Zdaj pa postavimo te številke ob bok številkam smetilcev (“moji” jih objavijo tudi po nekaj deset vsak dan) in prišli bomo do paradoksa: na spletu molčijo tisti, ki bi lahko imeli povedati največ - najbolj glasni pa so tisti, ki nimajo povedati ničesar.