Zakaj Mira Furlan ni postala naša Meryl Streep?
Max Frankel je mož, ki bo kmalu napolnil 91 let. Rojen je bil v nemškem mestu Gera v družino premožnih trgovcev, zaradi česar mu v otroštvu ni manjkalo ničesar - razen tega, da bi se svojim arijskim prijateljčkom lahko pridružil med korakanjem z dvignjeno desnico. Tega mu družinski vpliv in denar nista mogla priskrbeti, pa če si je, kot je kasneje pisal, tega še tako želel. Max Frankel je namreč jud. Pri desetih letih je zato kot toliko njih iz medvojne Evrope pristal v New Yorku, z nekaj premoženja, a v bistvu na dnu. Minila so desetletja, Frankel se je znašel v novinarstvu in je med letoma 1986 in 1994 sedel na simbolnem vrhu ameriškega in svetovnega časnikarstva: bil je odgovorni urednik New York Timesa. Filmska zgodba torej: z vrha na dno in nazaj na vrh.
Eno balkanskih prekletstev se v izvirniku glasi “da bog da im'o pa nem'o”, v prevodu “bog daj, da bi najprej imel, potem pa ne imel”. V tridesetih letih po razpadu Jugoslavije so to prekletstvo doživeli številni. Zadnja, ki nas je spomnila na to, je minuli teden preminula Mira Furlan. Hrvaška igralka namreč ni le generacijam jugoadolescentov pokazala, kaj pomeni seksapil, pač pa je na prelomu osemdesetih v devetdeseta doživljala zelo tragično osebno zgodbo. Zvezda jugoslovanskega filma in teatra je domovino morala zapustiti, ker je doživela pogrom bolj ali manj anonimnih pljuvačev, v matičnem teatru je dobila odpoved, odvzeli so ji podedovano družinsko stanovanje. Razlog: zaljubljena je bila v Srba in je tudi po začetku napetosti med Srbijo in Hrvaško nekaj predstav odigrala v Beogradu. Mira Furlan je tudi v ZDA uspela, igrala je v odmevnih in priznanih TV produkcijah, a to je daleč od tega, kar bi lahko ustvarila v domačem jeziku in okolju. Da grenkobe ob tem, da je kot zvezda v enem okolju v drugem morala začeti s strežbo kave v novem, ne omenjamo.
Pljunek na nekoga je pljunek, naj pride od akademika ali pa brezimnega uradnika. Brez njega je politika pol manj močna. Verjetno bi bila Mira Furlan danes naša Susan Sarandon ali Meryl Streep, če je v začetku devetdesetih pisci pisem bralcev in anonimni varuhi nacionalne čistosti ne bi pregnali.
Skozi podobne zgodbe so šli številni drugi prodorni in obetavni umetniki, intelektualci, misleci, tudi pri nas. Velibor Čolić, danes eden vidnejših frankofonskih piscev, je kot bosanski begunec v Franciji sprva spal na postajah podzemne železnice. Aleksandar Hemon je v ZDA na začetku delal v proizvodnji sendvičev. Rade Šerbedžija je pred Hollywoodom stanoval v malem stanovanju na ljubljanskih Fužinah. Goran Bregović je najprej ostal brez vsega, Iggy Pop in svetovni sloves sta prišla kasneje. Mlademu Jožetu Pučniku so pobrali vse dosežene znanstvene nazive in ga izgnali v tujino, kjer je moral študirati na novo, zvezdna leta v domači politiki so nastopila na stara leta. Dominik Smole je kot predstavnik mlade literarne elite v šestdesetih zavrnil partijske privilegije in je na črpalki točil gorivo, danes velja za enega temeljev slovenske moderne dramatike. Vsak od njih je v nekem trenutku svoj delček sveta gledal navzdol, v naslednjem pa je ta isti svet gledal navzgor, z dna. In se, kar je nemara največ vredno, na vrh vrnil.
Preveč enostavno bi bilo zamahniti z roko in reči “to je bilo nekoč, nam se danes to ne bi moglo zgoditi” in po možnosti vse skupaj zvaliti na politiko. Napaka! Še kako bi se nam lahko! Politika je namreč brez asistiranja bolj ali manj voljne javnosti nemočna, za zatrtje tistih, ki ji ne pašejo, potrebuje glas slehernika. Vsak glas šteje, pljunek na nekoga je pljunek, naj pride od akademika ali pa brezimnega uradnika v računovodski službi nekega državnega podjetja. Brez njega je politika pol manj močna. Verjetno bi Mira Furlan danes v zagrebškem HNK igrala vidne vloge, sem in tja bi gostovala v Srbiji, Bosni in Sloveniji, bila bi naša Susan Sarandon ali Meryl Streep, če je tiste jeseni v začetku devetdesetih pisci pisem bralcev in anonimni varuhi nacionalne čistosti ne bi pregnali. Pisma bralcev so danes všečki na facebooku ali anonimni retviti in tviti, danes ni treba sredi noči v telefon sopsti groženj, dovolj je mail z izmišljenega naslova.
Na to se velja spomniti, preden stisnemo všeček ali retvitamo kakšno posebej bojevito nebulozo na spletu. Če nam s tem uspe, da koga v prihodnosti ne preženemo iz lastnega okolja, smo naredili veliko.