Zakaj je Erjavec v Iskratelu lahko tudi tveganje?
Novica, da si je Karl Erjavec našel službo v Iskratelu, je med spremljevalci politično-poslovnega dogajanja zbudila kar nekaj pozornosti. Nenazadnje dolgoletni in večkratni ministri ne odidejo prav pogosto v realni sektor. Bolj pogosto se pustijo imenovati v vodstva kakšnih univerz ali think-tankov, morda postanejo visoki predstavniki globalnih korporacij ali finančnih ustanov, saj njihovi vodilni presodijo, da jim zveneče ime prinaša dodano vrednost. Gerhard Schröder je tako po koncu politične kariere dobil službo v Rosneftu, Joao Manuel Barroso v Goldman Sachsu, Mike Pompeo pa se je po koncu Trumpovega mandata zaposlil v konservativnem think-tanku. Karl Erjavec bo direktorju Iskratela pomagal iskati poti na nove trge. Podjetju želimo, da se mu okrepitev v prestopnem roku obrestuje. A že na srednji rok je lahko ta pot za slovensko gospodarstvo tudi pogubna.
Javno mnenje politikom navadno šteje v plus, če so pred vstopom v politiko že nekaj ustvarili. To ne pomeni nujno, da so zaslužili milijone, da so v svojem poklicu še pred politiko pustili sled, pa ni odveč. Kot bi rekel Boris Popovič, “da so zaslužili vsaj za kapučino”. Pri nas takšnih primerov ni veliko. Med vodji parlamentarnih strank se je Zmago Jelinčič nekoč ukvarjal s podjetništvom na področju zeliščarstva, Zdravko Počivalšek je bil uspešen gospodarstvenik, Marjan Šarec je bil imitator in igralec, Tanja Fajon pa je bila novinarka nacionalnega radia in dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja. Ostali pa ... Janez Janša je z izjemo kratkega obdobja konec osemdesetih ves čas v politiki. Matej Tonin zelo podobno. Luka Mesec je v politiko prišel iz aktivističnih vrst, star niti ne 30 let, in mu je bila poslanska služba prva služba. Geslo “Alenka Bratušek” na wikipedii pravi, da je “pred vstopom v politiko bila zaposlena na ministrstvu za finance, kjer se je ukvarjala z državnim proračunom”, Karl Erjavec pa je v politiko vstopil pri tridesetih in je tri desetletja ni zapustil.
Preveč odsluženih politikov v slovenskem gospodarstvu lahko predstavlja tudi tveganje. Pomislite, kako bi delovala podjetja, ki bi imela v svojih vodstvih Pojbiča, Möderndorferja, Mahniča, Kordiša ali Gorenaka!
Primerov, da so posamezniki iz politike odšli v gospodarstvo - državno, če se le da - ne manjka. V Sloveniji je najbrž najbolj znamenita epizoda izpred 20 let, ko se je Marjan Podobnik pustil z visokega vladnega položaja za kratek čas imenovati za šefa državnega Telekoma, kar je Jože Mencinger takrat pospremil z besedami “kaj pa on ve o telefonih”. Igor Bavčar je šel v Istrabenz, kar se je končalo neslavno. V zadnjem času smo bili priča preskoku podpredsednika NSi Valentina Hajdinjaka na čelo Darsa, kar je nenavadno, glede na to, da se je stranka vedno močno zavzemala za izstop politike iz gospodarstva in da je resorni minister prav tako iz NSi. Iz politike je - ne sicer čisto neposredno - šel v gospodarstvo tudi nekdanji direktor Abanke Jože Lenič. Pa Marko Pogorevc na Telekom ali Dragutin Mate na Slovenske železnice ... Vzorec je razviden: iz politike ali parapolitike v varno državno službo.
Poznamo pa tudi zgodbe o nekdanjih politikih, ki zlepa niso mogli dobiti službe, ker se jih je držala stigma. Stigma česa? Ukvarjanja s politiko? Točno tako. In tu trčimo na veliko težavo te družbe. Namreč ob to, da se delo v politiki razume kot nekaj umazanega, nespodobnega, nekaj, s čimer se spodobnim ljudem ne ljubi ukvarjati. Politika človeka umaže, velja pri nas, spodobni ljudje pa se namesto tega ukvarjajo s svojim poslom. Takšno razmišljanje je del zelo nevarne spirale navzdol, ki nas bo pripeljala do tega, da se bodo s politiko želeli ukvarjati le tisti, ki ne bodo znali nič drugega, “za politiko bodo pa dobri”. Na takšen način ne ustvarjamo kariernih politikov, sloja torej, ki kariero posveti urejanju skupnih zadev, ampak državo prepuščamo v upravljanje tistim, ki jih v politiko naplavi. In ki bodo tam do takrat, ko se bo kje drugje - v državnem gospodarstvu, na primer - pokazala boljša priložnost.
Tako utegnemo spriditi še gospodarstvo. Pomislite samo, kako bi delovala podjetja, ki bi imela v svojih vodstvih Marjana Pojbiča, Janija Möderndorferja, Žana Mahniča, Miho Kordiša ali Vinka Gorenaka! Pustimo raje politiko politikom, gospodarstvo pa tistim, ki o njem nekaj vedo. Bo bolje za vse.