Zakaj bi Kameleoni v Kopru morali imeti svojo ulico
Ko se turist odpravi v Pariz, kam ga nese korak? K Eifflovemu stolpu, seveda. Pa v Louvre, na Montmartre, v Latinsko četrt in na Elizejske poljane. V Londonu med obvezne postaje sodijo National Gallery, Buckinghamska palača, Picadilly Circus, športni zanesenjaki se podajo v Wimbledon ali na Wembley. V Rimu ne gre brez Vatikana, Koloseja, trga Navona, Španskih stopnic ... Za vsako mesto “se ve”, kam se “mora iti”, tudi za tukajšnja. Pokrajinski muzej v Kopru, Narodna galerija v Ljubljani, Veliki trg v Trstu, amfiteater v Pulju, edinstveni Trg Evrope v Novi Gorici/Gorici ...
Povsod pa obstajajo tudi vzporedne poti, manj obljudene, a nič manj privlačne. Londonski grob Karla Marxa in pariško pokopališče, na katerem ležijo Jim Morrison, Oscar Wilde in Edith Piaf. Moskovski Cafe Pushkin iz Becaudove Nathalie. Pa prehod za pešce na londonski Abbey Road, prek katerega so na znameniti fotografiji noge pretegnili Lennon, McCartney, Starr in Harrison. Newyorška delikatesa, v kateri je Meg Ryan Billyju Crystalu odigrala svoj orgazem. Resnični Cheers bar v Bostonu. Cerkev Svetega Marka v Beogradu, nad katero je “svanulo” v pesmi Riblje Čorbe. Gimnazija Moste v Ljubljani, kjer so Pankrti odigrali prvi koncert. In tako naprej.
Kameleoni bi morali dobiti ulico, na nekdanji MKC bi morali nabiti tablo, v Ljubljani pa si bi lahko privoščili turo po poteh junakov Vojnovićevih romanov. A glede na to, da se Evropi želimo predstavljati s karantanskim panterjem, se je bati, da bomo na kaj takšnega še čakali.
Lokacije torej, o katerih vestnih študentk umetnostne zgodovine ne poučujejo, so pa odigrale vlogo v nekem obdobju predvsem pop kulture. Marsikje po tovrstnih prizoriščih prirejajo tudi vodene oglede, v Berlinu, denimo, je na voljo ogled prizorišč iz nacističnega in komunističnega obdobja, pa glavne queer točke mesta in podobno.
In pri nas? S častnima izjemama vodenega ogleda po koprskih, tržaških in umaških poteh Fulvia Tomizze in občasne ljubljanske pank ture Esada Babačića je bolj kot ne tema. Snovalci turistične ponudbe se v glavah niso premaknili od ponujanja uveljavljene kombinacije muzej/galerija, za občutek avtentičnosti sem in tja iz zaledja pripeljejo ponudnike hrane in pijače, na mestnem asfaltu poustvarijo šagro in so prepričani, da je to to. A kaj, ko to še zdaleč ni to.
Poglejmo samo Koper! V zadnjega pol stoletja je to mesto definiralo pop zvok tega prostora. Ste kje na koprskih ulicah videli oznako, da so tu in tu začenjali Kameleoni, bend, ki je pokoril Jugoslavijo? Še najbližje temu ste, ko na Čevljarski srečate Tulia Furlaniča ali ko na tržnici pijete kavo ob Jadranu Ogrinu in Marjanu Malikoviču. Kje na Gradnikovi v Semedeli je napis, da je svoje prve pesmi tam napisal Marko Brecelj? Seveda ga ni. Ali pa izolska Ulica prekomorskih brigad, v katero je Mef umestil eno najlepših slovenskih ljubezenskih pesmi - kje je oznaka, da gre za TO ulico? Tudi sicer ima Mef v svojih besedilih toliko referenc na kraje ob morju, da bi zlahka priredili turo od ene do druge. In kje za vraga je tisto zaklonišče, ki je bendu Zaklonišče prepeva dalo ime in zakaj ni nobenega znaka na tistem novogoriškem dvorišču, na katerem so kot mulci čas zabijali Iztok Mlakar, Igor Vidmar, Ervin Hladnik, Kostja Gatnik in kitarist Avtomobilov Alan Jakin. In če smo že pri Avtomobilih - je kje v Novi Gorici razbrati, kje je ta bend naredil svoje prve korake in zakaj ne?
Tisti, ki snujejo slovenski turizem, dediščine pop kulture še vedno ne razumejo kot nekaj, zaradi česar bi njihovo okolje lahko bilo zanimivo. Če je neko okolje ovekovečeno v filmih, literaturi ali pop glasbi, je priložnost na dlani, le zagrabiti jo je treba. In narediti korak naprej od razumevanja, da je trajnega zanimanja in obeleževanja vredna le visoka kultura, o kateri smo se učili v šoli. Da ne govorimo o tem, da je tudi popkulturna nostalgija lahko donosna - vrček piva v bostonskem Cheers je za petino dražji od piva v sosednjem baru.
Za začetek bi torej Kameleoni morali dobiti ulico, na pročelje pred nekdanjim MKC bi morali nabiti tablo, v Ljubljani pa si bi lahko privoščili vodeno turo po poteh junakov Vojnovićevih romanov. A glede na to, da se Evropi želimo predstavljati z izmišljenim karantanskim panterjem, se je bati, da bomo na kaj takšnega še čakali.